Sprejemanje ali zdravljenje MAS

2–3 minutes

Zadnje čase precej razmišljam odnosu med sprejemanjem in zdravljenjem oseb z MAS.

V odnosu med zdravljenjem in sprejemanjem vedno najprej izhajam iz sebe. V nosečnosti ali še prej, sploh ko je to prvi otrok, imaš v glavi nek ideal otroka. Kaj vse bo postal in kako perfekten starš boš. Potem pa te življenje preseneti in ti da novo lekcijo – otroka s posebnimi potrebami.

Jaz imam mojega dispraktičnega ade hade aspija. So super dnevi in so zares težki trenutki. Tistega ideala, ki sem ga imela prej, že davno ni več. Izginil je prvo noč v porodnišnici.

Ga je pa zamenjal nov ideal. Moj otrok, ki je zame izjemen. V super trenutkih se tega lepo zavedam in kar sijem od ponosa, v težkih trenutkih pa si to ponavljam kot mantro.

V tem razmišljanju se torej takoj opredelim za sprejemanje. A bi ga želela tudi pozdraviti? Ne, ker je zame idealen tak kot je! Če bi ga zdravila, potem ne bi bil več on. Nekatere njegove super lastnosti izhajajo tudi iz dispraktične ade hade aspi scene.

Isto razmišlja pisec bloga na:

https://themighty.com/2018/03/please-stop-trying-to-cure-my-autism/?utm_source=Facebook&utm_medium=Autism_Page

Potem pa se pogovarjam s starši, katerih otroci imajo mnogo več izzivov kot jih imamo mi. Takrat se poskušam vživeti v njihovo kožo. Veliko teh staršev želi zdravljenje in ga doma tudi v eni od oblik izvaja.

Tu pa se vprašam, ali je nujno ločiti sprejemanje od zdravljenja. A ne moreta iti z roko v roki? Tudi jaz bi se verjetno, če bi imeli moji otroci intenzivnejše primanjkljaje, prijela vsake rešilne bilke. Vsakega ponujenega zdravljenja, seveda dokler je vse v mejah zdravega razuma.

V službi dobim par takšnih vprašanj na mesec. Kakšni so moji pogledi, katera metoda zdravljenja je najboljša. Iskreno povedano, nimam pojma! Ne poznam vseh metod in pristopov, ne poznam vseh najnovejših raziskav, ki govorijo v prid ustreznosti določene metode ali pristopa. So pa nekateri pristopi lahko škodljivi. Če ti že zdrava pamet pove, da nekaj ne štima, potem ne sili svojega otroka v to (npr. v zdravljenje z belilom).

Pri odnosu sprejemanja in zdravljenja pa se moramo dotakniti še ene pomembne teme. Izvor MAS. Če ga obravnavamo kot stanje, potem ga ne moremo pozdraviti, lahko zdravimo/omilimo le simptome. Če pa ga opredelimo kot bolezen, potem je MAS ozdravljiv. Bile so različne raziskave na to temo. Ne poznam vseh, sploh tistih, ki bi potrjevale slednje ne, zato ne morem soditi.

Pa se spet vrnemo k mojem prvotnem vprašanju. Če sem prisiljena na izbiro enega ali drugega, izberem sprejemanje. Mojega otroka ne rabim zdraviti. Mislim pa se boriti proti sistemu, ki ga ne zna vključiti v smislu inkluzije, ampak ga le integrira.

Tisti starši, ki pa so za zdravljenje, imajo mojo podporo in razumevanje. Verjetno bi ob večjih stiskah ravnala podobno.

3 responses to “Sprejemanje ali zdravljenje MAS”

  1. makadamija - prikazna slika
    makadamija

    Zdraviti ali sprejeti, to je tu vprašanje…

    Moje osebno mnenje je, da nihče izmed nas dvojno izjemnih ne bo ozdravel. Vsi bomo živeli s tem prekletim blagoslovom drugačnosti do konca svojih dni, že pridelanim potomcem in njihovemu morebitnemu naraščaju pa smo/bomo predali vsaj nagnjenje oz. predispozicijo za enako, blažjo ali hujšo obliko drugačnosti.

    Medklic: drugačnost je motnja le, če nas ovira pri sobivanju s samim sabo, z enako drugačnimi ali z nevrotipično večino. Sicer pa …vive la difference! (izposojeno)

    Če se bomo zavedali, da nas nekaj moti; če bomo ugotovili, kaj nas moti; če bomo začeli ukrepati raje prej kot pozneje, se bomo morda to motnjo naučili OBVLADOVATI in ne bo ona držala za vrat nas, ampak mi njo. Obvladovanje te beštije je lahko zavestno ali podzavestno; lahko je trajno ali pa je treba veščino s
    časom obnavljati; lahko je omejeno na določeno okolje ali situacijo. Ko nam rečejo, a zdaj si pa ozdravljen, pomeni le to, da motnjo/beštijo obvladamo. Smo aklimatizirani v nekem času in prostoru.

    Če smo pri tem postopku aklimatizacije osvojili veščine samoopazovanja, samoobvladovanja in samoučenja, potem lahko ob morebitni spremembi robnih pogojev v našem življenjskem prostoru sprožimo postopek prilagajanja tem spremembam oz. re-aklimatizacijo. In preživimo. Se premaknemo na višji nivo funkcioniranja. NAPREDUJEMO!

    Otroke je treba naučiti, kako se pravilno lotiti reševanja problemov. Kako se odzvati, ko se soočijo s težavo.
    Medklic: menda enako velja za nevrotipične!
    Razlika je v tem, da so pri nas treningi bolj naporni.

    Zdraviti ali sprejeti nevrološko ne-tipičnost?
    Moj odgovor je: obvladati.

    Ob tem bomo potrebovali veliko moči, da bomo lahko sprejeli, česar ne moremo spremeniti;
    potrebovali bomo še več poguma, da bomo lahko spremenili tisto, kar lahko spremenimo;
    še najbolj bomo veseli modrosti pri odločanju, kdaj naj izberemo kaj… (izposojeno)

    Liked by 1 person

Odgovorite Novopečenim staršem otroka z avtizmom – Zavod Izjemen.Si Prekinite odgovor