Zadnje čase precej razmišljam odnosu med sprejemanjem in zdravljenjem oseb z MAS.
V odnosu med zdravljenjem in sprejemanjem vedno najprej izhajam iz sebe. V nosečnosti ali še prej, sploh ko je to prvi otrok, imaš v glavi nek ideal otroka. Kaj vse bo postal in kako perfekten starš boš. Potem pa te življenje preseneti in ti da novo lekcijo – otroka s posebnimi potrebami.
Jaz imam mojega dispraktičnega ade hade aspija. So super dnevi in so zares težki trenutki. Tistega ideala, ki sem ga imela prej, že davno ni več. Izginil je prvo noč v porodnišnici.
Ga je pa zamenjal nov ideal. Moj otrok, ki je zame izjemen. V super trenutkih se tega lepo zavedam in kar sijem od ponosa, v težkih trenutkih pa si to ponavljam kot mantro.
V tem razmišljanju se torej takoj opredelim za sprejemanje. A bi ga želela tudi pozdraviti? Ne, ker je zame idealen tak kot je! Če bi ga zdravila, potem ne bi bil več on. Nekatere njegove super lastnosti izhajajo tudi iz dispraktične ade hade aspi scene.
Isto razmišlja pisec bloga na:
Potem pa se pogovarjam s starši, katerih otroci imajo mnogo več izzivov kot jih imamo mi. Takrat se poskušam vživeti v njihovo kožo. Veliko teh staršev želi zdravljenje in ga doma tudi v eni od oblik izvaja.
Tu pa se vprašam, ali je nujno ločiti sprejemanje od zdravljenja. A ne moreta iti z roko v roki? Tudi jaz bi se verjetno, če bi imeli moji otroci intenzivnejše primanjkljaje, prijela vsake rešilne bilke. Vsakega ponujenega zdravljenja, seveda dokler je vse v mejah zdravega razuma.
V službi dobim par takšnih vprašanj na mesec. Kakšni so moji pogledi, katera metoda zdravljenja je najboljša. Iskreno povedano, nimam pojma! Ne poznam vseh metod in pristopov, ne poznam vseh najnovejših raziskav, ki govorijo v prid ustreznosti določene metode ali pristopa. So pa nekateri pristopi lahko škodljivi. Če ti že zdrava pamet pove, da nekaj ne štima, potem ne sili svojega otroka v to (npr. v zdravljenje z belilom).
Pri odnosu sprejemanja in zdravljenja pa se moramo dotakniti še ene pomembne teme. Izvor MAS. Če ga obravnavamo kot stanje, potem ga ne moremo pozdraviti, lahko zdravimo/omilimo le simptome. Če pa ga opredelimo kot bolezen, potem je MAS ozdravljiv. Bile so različne raziskave na to temo. Ne poznam vseh, sploh tistih, ki bi potrjevale slednje ne, zato ne morem soditi.
Pa se spet vrnemo k mojem prvotnem vprašanju. Če sem prisiljena na izbiro enega ali drugega, izberem sprejemanje. Mojega otroka ne rabim zdraviti. Mislim pa se boriti proti sistemu, ki ga ne zna vključiti v smislu inkluzije, ampak ga le integrira.
Tisti starši, ki pa so za zdravljenje, imajo mojo podporo in razumevanje. Verjetno bi ob večjih stiskah ravnala podobno.
Odgovorite Zdravljenje avtizma 2.0 – Zavod Izjemen.Si Prekinite odgovor