O maskiranju zadnja leta precej pišem. Kljub temu se mi zdi, da še vedno premalo, saj informacije o maskiranju ne dosežejo želenih ljudi.
Res pa sem do sedaj pisala o maskiranju le v sklopu drugih težav, ki so posledica maskiranja,zato si tema zasluži samostojno objavo.
Maskiranje je sposobnost skrivanja ali zatiranja določene “avtistične” značilnosti, da se avtist lažje vključuje v okolje. Kompenzacija (mimikrija) je korak dalje – sposobnost avtista, da oponaša alitiste vključno z naučenimi frazami, rutinami in prilagojenimi vedenji. Ko je avtist res vešč obojega, je asimiliran in se popolnoma preoblikuje, da lahko paše v sistem, ki dejansko nikoli ni bil oblikovan zanj.
Te strategije preživetja so sila izčrpajoče in se jih avtisti pogosto ne zavedajo, dokler ni prepozno. Dokler ne izgorijo, se ne izklopijo ali ne dobijo takega PTSD, da se nikoli več ne sestavijo.
Maskiranje bi moral biti kriterij pri opredelitvi avtizma pri posameznikih, ki delujejo bolj funkcionalni. Tu je poudarek na besedi ‘delujejo’.
Delitev na visoko in nizko funkcionalni avtizem je že davno stvar preteklosti. Imamo avtiste, ki trenutno in v danem okolju potrebujejo manj ali več pomoči, podpore in prilagoditev.
Tu se zaplete pri ‘delujejo’. Vzemimo mene za primer. Jaz navzven vsekakor delujem sestavljena, le z nekaterimi znaki avtizma. Če vprašate določene klinične psihologe, ki so po defoltu oklicani za strokovnjake pri prepoznavanju avtizma zgolj zaradi titule, sem premalo avtistična.
Premalo avtističen avtist postaneš, ko si super zverziran za maskiranje in mimikriranje. Ko deluješ aklimatiziran na nevrotipično populacijo.
Za nekatere je dovolj že to, da imaš službo, družino, prijatelje. Potem gotovo ne moreš biti avtist.
Za druge je znak alitističnosti (ne-avtističnosti), da se znaš pravi trenutek ugrizniti v jezik.
Za tretje je znak alitističnosti, da znaš gledati v oči. Ta je moj najljubši znak. Tako pri odkrivanju avtistov (ne gleda v oči, potem je gotovo avtist) kot alitistov (ker gleda v oči, gotovo ni avtist). Cel socialni trening je posvečen temu, da se nas uči gledati v oči, pa meni čisto nič ne pomaga, da določene gledam, večine pa ne.
Zdaj se pa vrnimo nazaj k današnji temi, maskiranju. Z vidika gledanja v oči, mi moje maskiranje nudi strategijo gledanja v točko med očmi, v t.i. tretje oko. Ko predavam ali moram govoriti z več ljudmi, mi pomaga strategija hitrega očesnega skeniranja prostora. Vsakega na hitro ošvrknem ali pa gledam nekam v prostor med posameznimi glavami.
Maskiranje in mimikriranje me delata dobro strokovnjakinjo. Pogruntam, kaj ljudje potrebujejo in se temu primerno odzivam. Pogosto zrcalim njihova vedenja. Bolj umirjeni me dobijo mirno, bolj dinamični pa ne.
Problem se pojavi, ko je več ljudi v prostoru in se ne zmorem vsem prilagoditi. Zato tudi ne maram biti v skupini z več ljudmi, ker je zame večkratno maskiranje prenaporno. Takrat sem ponavadi tiho, nekje namrdena v čošku ali pa postanem najbolj glasna oseba v prostoru z navidezno samozavestjo in “look at me attitude”. Mimogrede, pri slednjem nimam ne enega ne drugega.
Ob maskiranju in mimikriranju gre ogromno kognitivne energije. Res ogrooooomnooo. Zato pogosto iz službe ali drugih družabnih situacij pridem skrajno izčrpana. Moja bera za socialne situacije je prepolna, samo obležim. Takrat niti z družino ne zmorem biti, rabim popoln odklop, detox.
V družbi moram tudi stalno paziti, kaj bom rekla, da ne bo kdo česa narobe razumel. To je zame daleč najbolj zahtevno, ker pogosto ne vem, da narobe rečem. Tudi belih laži ne maram kaj preveč.
Pogosto je moja neverbalna komunikacija neskladna z verbalno. Taka pač je. Ko sem najbolj utrujena in manj zmožna maskiranja, večkrat z neposrednostjo koga prizadanem. Ne zanalašč, samo preveč je vsega.
https://www.facebook.com/share/r/16jXxmLUU7/
https://www.facebook.com/share/v/16dhd8HDAf/
Ja, maskiranje je hudič za duševno zdravje.
Zato se mnogi sodobni podporni, terapevtski pristopi distancirajo od vedenjskih in vedenjsko-kognitivnih pristopov, ki so zasidrani globoko v mentaliteto strokovnjakov kot edini z dokazi podprti za avtizem.
Ne! Ti pristopi večini avtistov povzročajo ravno nasproten učinek. Še več težav na področju duševnega zdravja ob izgubi lastnega jaza, še večje travme.
Raziskave kažejo, da je duševno zdravje avtistov pozitivno povezano s sprejemanjem avtizma in negativno s težnjo po zmanjševanju avtističnosti, s ciljanjem na čimbolj prilagojeno vedenje.
https://www.frontiersin.org/journals/psychology/articles/10.3389/fpsyg.2023.1225152/full
Zato dragi moji starši, zamislite se, kaj želite od vašega otroka. Poslušnost in prilagojenost ali samozavest in zadovoljstvo.
Zame je to no brainer.
P. S. Morda samo dodam, da ko je nekdo že precej v overloadu ali ko je tesnoben ali ko varčuje z energijo, je takrat dokaj nespametno pričakovati očesni kontakt. Sicer se človek potrudi, da družbeni zahtevi ustreže, a nikakor ne brez škode. Še najmanjša posledica je, da sledi okrevanje z delnim odklopom, ko uspe priti v sebi varno okolje. Zato je v stresnih situacijah še dodaten pritisk o vzpostavljanju očesnega kontakta, da bo sogovornik imel občutek, da je slišan, nepotreben. Zgodi se namreč celo, da sogovornik v resnici ni slišan, ker gre v “glej v oči/točko na sredini/obraz” toliko fokusa in energije, da je procesiranje preko slušnega kanala oteženo. Lahko se celo izklopi. (D. J.)
P. P. S. Tale razlaga je pa top!
IZJEMEN.SI 
Komentiraj