Ena najbolj udarnih misli te dni je bila ta, da starši vedno manj prisluhnemo svojim otrokom.
Začelo se je z intervjujem dr. Sebastjana Kristovića, kako lahko spodbujamo samostojnost našim otrokom že s tem, da jim dovolimo nekaj narediti na lastno pest. Prenehati je potrebno delati namesto njih!
https://www.facebook.com/share/v/1AJrLZwR1x/
Druga udarna misel je prišla danes zjutraj, ko sem na BlueSky našla objavo o tem, kako naj starši nevrorazličnežev pristopamo do svojih otrok.
Vsekakor prva poteza bi bila, da se postavimo v njihove čevlje. Če drugače ne gre, prisluhnemo starejšim nevrorazličnežem z lastnimi izkušnjami.
Zato tudi pišem ta blog. Nisem na tekočem, koliko staršev ga bere. Mi pa pogosto napišejo, da so zanj hvaležni, ker so začeli na drugačen način gledati na svojega otroka in izboljšali kvaliteto družinske dinamike.
Če vam vaš otrok ne zmore povedati, kaj potrebuje, lahko ideje o tem, kaj vse se lahko skriva v njem, damo mi. Tisti, ki to živimo vsak dan.
Seveda ne morem mimo naše teme na zadnji skupini za samopomoč, ko smo govorili o varni navezanosti in o usklajenosti med staršem in otrokom.
Za moje pojme ena najboljših terapevtk za nevrorazlične v Sloveniji, Nevenka Nakrst nas je popeljala v razmišljanja o varni in ne-varni navezanosti v nevrorazličnih družinah.
Najprej zanimiv podatek, da je v naših družinah kar 40% ustrezne navezanosti, kljub temu, da nevrorazlične mame in očetje slovimo po EQju hladilnika.
Po drugi strani pa je lahko neskladnost med staršem in otrokom osnova za ne-varno navezanost. Ne pri vseh, je pa pogosto.
Če svojega otroka ne poskušam razumeti na njemu ustrezen način, ali sem mu lako v pravo oporo? Če na vsak način želim spremeniti njgov jaz, ali je to dobro zanj?
Na skupini se je torej ponovno izpostavilo bistvo.
Prisluhnimo potrebam naših otrok!
Če se otroku ne paše objemati, ga ne silimo v to. Če rabi določeno senzorno dieto, mu to omogočimo. Ko mi rabimo določeno senzorno dieto, si jo dovolimo vzeti. Zakaj bi otroka pri tem na veliko omejevali?
Ob naši debati sem razmišljala, da je v nevrorazličnih družinah, kjer so starši prav tako nevrorazlični, tudi manj maskiranja in več toleriranja stimminga.
Ravno stimming je eno od področij, kjer se jaz pogosto primem z nevrotipičnimi strokovnjaki in starši.
Stimming je sredstvo samoregulacije. Zakaj ga je potrebno načrtno izločati? A jaz iz rok izpulim tisto skodelico kave, da se zjutraj zbudite?! Ali vam iz ust potegnem cigareto, ko živčni pred sestankom kadite?
Ne!
Vekakor ena modrost, ki jo lahko starši pridobite od nas, odraslih nevrorazličnežev.
Pustite stimming pri miru.
Če je res neprimeren, ga skušajte nadomestiti z bolj primernim. Recimo stimming v obliki onaniranja vsekakor ne bomo dopuščali v javnem prostoru, doma pa lahko v svoji sobi počne, kar potrebuje.
Druga modrost, ki vam jo toplo priporočam, je pustiti otrokom, da lahko doma izražajo svoj pravi jaz.
Naj imajo nevrorazličneži vsaj doma možnost odvreči masko.
Modificiranje vedenja v obliki vsiljevanja maskiranja je sicer zame eden največjih zločinov proti nevrorazličnim.
Naučeni smo bili, da potlačimo svoja čustva in občutenja ter zamaskiramo svoj pravi jaz. Za kakšno ceno? Za potenciranje naših težav na področju duševnega zdravja? Za stalno pripravljenost, ki vodi v travmo in PTSD?
Najbolj skrb vzbujajoče je, da se to od nas še vedno pričakuje – kljub vsemu ozaveščanju o nevrorazličnosti in o škodljivih posledicah določenih pristopov kot je npr. ABA.
Žalosti me, da mnogi strokovnjaki vztrajajo pri tem. Tako pri delu z otroki kot pri delu z odraslimi. Namen terapij ni, da se popolnoma prilagodimo in podredimo mi, nevrorazlični!
Cilj vseh udeležencev bi moralo biti vzajemno prilagajanje, spoštovanje in upoštevanje. Problem dvojne empatije bo ostal, dokler večina ne spremeni mindseta!
Eko, toliko za danes. Ostanite z nami!
IZJEMEN.SI 
Odgovorite izjemen.si Prekinite odgovor