Sindrom kuhane žabe

Ali poznate sindrom kuhane žabe? Jaz sem zanj danes prvič slišala, pa me perfektno opisuje.

To je tisto, ko si kot posameznik ali v okviru neke skupine v stanju, ki je nevzdržno, a v njem še vedno vztrajaš. Do te mere, da se skuhaš. Pregoriš. Ti telo odpove. Crkneš.

Vedno bolj se začenjam zavedati, da sem v okolju, ki me stalno kuha. Pod pritiskom, v ekonom loncu.

Najhuje je, ko se počasi kuhaš in ne zaznaš, da te okoliščine kuhajo. Tako si že vajen manipulacij, da jih ne registriraš kot manipulacije, golo izkoriščanje. Celo tako vajen postaneš zlorabe, verbalne in/ali fizične, da ti je kuhanje nekaj vsakdanjega. Drugega načina dejansko ne poznaš…

Jaz sem to komaj nedavno spoznala. Pri moji terapevtki, klinični psihologinji. Dejstvo, da sem že leta tolerirala ene in iste odnose in bila pod vplivom nezdravih okolij, v družbi zame skrajno neprimernih posameznikov, na vseh ravneh.

Vzorec, ki me žal spremlja že dolgo, več desetletij, sem vseskozi iskala v novih odnosih. Iskala sem pozornost in potrditev pri manipulatorjih, ki mi potrditve niso bili zmožni dati in so me samo tiščali dol, mi strigli krila. Taisti manipulatorji, katerih ljubezen ni bila nikoli brezpogojna.

Vsak njihov odziv je bil v pričakovanju mojega neuspeha. Nikoli nisem dosegla njihovih pričakovanj. Tudi, ko sem jih uspela doseči, so mi takoj povedali, da sem bila prepozna in ponovno to pripisali mojemu neuspehu. Ali pa so našli neko drugo malenkost, ki jih je spet zmotila.

Problem je, ko imaš stalno takšen odziv v tebi znanih okolij, da ne zaznaš prednosti ne-patološkega okolja. Iščeš napake, situacija je predobra, da bi bila resnična.

Zdaj je temu konec. Splezala bom iz lonca in se raje potopila v jacuzzi. Kdor pa rabi koga kuhati, naj raje kuha druge žabe, kibodo to dovolile. Jaz imam DOVOLJ!