Danes je prvi dan od poletja dalje, da grem samo v službo, domov in spat. Z vikendi vred. Nobene rehabilitacije, nobenih sestankov, delavmic, predavanj. Nobenega pisanja člankov, poročil. Nobenega strokovnega izobraževanja.
Skratka, nobenih dodatnih obveznosti.
Kuča, posel, kuča, familija.
Za predavanja in delavnice, ki jim imam v ponedeljek, sem že vse pripravila.
Članek, ki bi ga morala spisati do naslednjega vikenda, je že v pregledu pri soavtorjih.
Kdaj vse to uspem matediti, se vprašate? Moje uradne ure so med polnočjo in odhodom v službo.
To sem povedala včeraj tudi zdravnici v ambulanti za motnje spanja in me je čukasto gledala.
“Kaj pa družina?” je najprej vprašala. Družina takrat spi, kaj naj. Zbujala jih ne bom, da bi imela družbo. Naj se naspijo.
Drugo vprašanje je priletelo po vseh pričakovanjih: “Ja, kdaj pa greste spat?!”
“Dol padem med 18h in 19h in zakomiram do polnoči, ” sem ji hitela odgovoriti.
“Ja, kaj pa družina?”
“Družina takrat še ne gre spat. Zakaj?”
Ma ne no… Pogovor za popipi. Zakaj je treba mami, ki veliko dela in ki si drzne pred otroki zaspati, sploh karkoli očitati?! Pa saj imajo otroci dva starša. Moj mož večerno rutino fantastično spelje. Btez mene. Že leta. Sploh pa so otroci zdaj že tako veliki, da je večerna rutina z očetom bolj navada in skupen kvalitetni čas brez ekranov kot pa dajanje otrok spat.
Prejšnjo noč so me priklopili na vse možne aparate za merjenje spanja. Zato sem včeraj tudi šla na Golnik, da ugotovijo, če ponoči še diham.
Itak sem grozno spala z vsemi tistimi cevkami, nastavki in tehnologijo. Premetavala sem se, moja senzorna preobčutljivost je bila na 10.000 obratih. Norela sem, preklinjala, ni da ni.
Potem pa zdravnica, ki sem ji – črno na belem – sporočila, da sem avtistična, prijavi, da sem premalo spala za optimalne meritve in bi me radi hospitalizirali za več nadzora.
Ne, ni šanse!
Če doma ne spim, kako bom pa tam spala. V okolju, ki mi je tuje in ob sosedih, ki bi me živcirali.
Tale zdravnica je bila čisto fertik. Kako si drznem njej kontrirati in zavračati njene predloge?!
Potem sem postala skrajno razpištoljena in sem ji rekla, da je tokenistična. Vabili so me samo, da pri sebi naredijo kljukico. Zakaj za vraga morajo za opredelitev motnje spanja od človeka zahtevati, da spi vsaj 4h. Če bi lahko spala 4h, ne bi šla v ambulanto za motnje spanja. A ni tako?!
“Ja, gospa. Vi imate toliko rizičnih dejavnikov, da moramo najti pravi vzrok za motnje spanja. Če ne zdaj, pa bo problem v meni! S spalno apnejo se ni za hecati.”
Pa saj to vem! Tudi vem, da imam apnejo. Mi jo moja pametna ura beleži, mi mož pove, pa še sama jo čutim, ker se večkrat tako čudno in utrujeno zbudim.
Samo oni bi jo radi ujeli pod svojimi pogoji, z arhaičnimi testi.
“Gospa, tem uram ni za zaupati, to je samo nategovanje naivnežev.”
Ajme… Sploh nisva prišli skupaj.
Da ne omenjam še shizofrenega naročanja s tremi različnimi urami in termini v razmaku 4 let (najprej 2028, čez par dni 2024, potem torek, sreda, ob 10h, ob 14h, ob 12h). Norela sem. Se vozila gor in dol. Da so oni naredili kljukico in, da sem jaz imela porušeno vse, kar sem planirala v teh dneh.
Spala nisem nič. Zaradi aparatov, zaradi stresa ob stalnih shizofrenih spremembah, iskanja ravnovesja z družinskimi in s službenimi obveznostmi. Katastrofa.
Da mi ambulanta za motnje spanja lahko pove, da imam motnje spanja.
Tole zdravstvo je včasih res katastrofalno. In Golnik me je prvič v življenju grozno razočaral. Nikoli več v to ambulanto. Naj raje dajo termin za buzeriranje drugemu revežu, ki bo čakal na tole katastrofalno izkušnjo do 2028.
Jaz bom pa še naprej hodila s kurami spat in se zbujala ob nenormalnih, marsikomu nečloveških urah. Za moje uradne ure. Delala vse, kar sem na začetku naštela.
Dihala bom kot bom zmogla. Z njihovo pomočjo ali brez. Če se zadušim, mi bo taka smrt pač usojena. JE**T GA!
Bodo vsaj na Golniku lahko rekli, da so me opozarjali, pa jih nisem poslušala…
IZJEMEN.SI 
Komentiraj