Zadnje dni precej razmišljam o psihopatoloških značilnostih naših zanamcev.
Sprva sem menila, da so določeni ljudje dobro prikriti psihopati in sociopati. A bolj kot grem med ljudi, več jih je, so na vsakem koraku.
Na cesti, ko izsiljujejo prednost in pred tabo z nenadnim zaviranjem vozijo še 5 km samo zato, ker si jim drznil potrobiti. V trgovini, ko v rokah držiš cel kup težkih in zlomljivih stvari, pa se odločijo ravno tisti trenutek pred tabo v vrsti skočiti, da te prehitijo s tisto pločevinko Redbulla. Seveda brez vprašanja: “A me lahko prosim spustite naprej?”
“LJUDJE, KI SO ZLOBNI DO DRUGIH POGOSTO NISO ZADOVOLJNI SAMI S SABO.”
Egoistične egocentrike najpogosteje opažam pri treh generacijah.
Pri baby boomerjih, ki so zdaj izjemno egoistični penzionerji in vate suvajo vozičke v trgovini, te zgazijo na cesti potem te še nahrulijo, da prehod za pešce ni prednosten za pešce.
Najbolj slikovit opis smrtonosne kombinacije upokojenega baby boomerja in njegovega otroka, ki je predstavnik druge generacije ekstremne egocentričnosti, je bil nedavno v bolnici, ko sem čakala na izvide.
V čakalnico prideta vitalen baby boomer in njegova hči, rojena nekje v zgodnjih 70ih. Čakalnica je nabito polna, ogromno je pacientov, ki čakajo na sprejem na travmi, staršev z majhnimi otroki in v obraz zelenih ali belih posameznikov, ki bodo vsak čas skupaj zlezli.
Vitalnemu gospodu na videz nič ne fali, je dobro okreten in njegova hči tudi. Po par minutah začneta njuriti, ksko se nimata kam usesti, kako nesposobni so na urgenci, ker jih pustijo čakati na sprejem, v triažo. Stol jima takoj odstopi očka s skoraj kot zid bledim otrokom, ki ima težave z dihanjem. Objestneža ne rečeta ne hvala ne prosim. Tista stola jima pripadata in se še naprej razburjata nad nesposobnim zdravstvom. Jaz, ki sem bleda in vrtoglava podpirala zid, da nisem že tretjič skupaj padla, bi najraje poletela k tistemu prostemu stolu, pa nisem. Se mi je zdelo, da ga očka bolj rabi.
Potem so tu cvetke zadnje generacije, vnuki baby boomerjev in otroci pozne disko scene. Torej tisti milenijci in generacija Z, ki mene pošteno žulijo že nekaj let.
Ti so bili dvojno vzgajani v permisiji in zdaj svoje otroke trojno vzgajajo v permisivno – sočutni katastrofi, ki bo pripeljala svet do propada družbe.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2024/10/17/otroci-potrebujejo-zgolj-ljubece-starse/
Kolektiv patoloških narcisov, polnih floskul o tem, da so najboljši tudi, ko niso, in da se mora svet njim prilagoditi, oni pa svetu nič ne dolgujejo, zdaj postajajo starši. Če dodaš nehumani eksperiment globalne epidemije in lahko dostopnost do vseh vsebin, do tehnologije, ki razmišlja namesto tebe (ChatGPT, druge oblike AI), dobiš popolno nevihto, vsoto vseh neviht.
Mislijo, da vedo vse. Mislijo, da so njihove pravice nad vsem in mislijo, da nimajo dolžnosti. Mislijo, da morajo gaziti vse pred sabo, tako v prenesenem pomenu kot dobesedno.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2023/06/21/bi-pa-raje-ne-bi/
Ne vsi, večina. Večina pomeni 1 več kot pol, tako mimogrede.
Če so bili poleg tega vzgajani s strani svojih staršev in starih staršev v duhu čistokrvnega slovenceljstva, smo zadeli jackpot.
Mala zelena pošast jih razjeda do te mere, da se psihopatologija pri njih razvija v pravo osebnostno motnjo, vredno klinične obravnave.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2024/08/02/zelenooka-posast/
Nikakor ne razumem njihove potrebe zavoljo zavisti uničiti dolgoletna prijateljstva, nož zariti nekomu, ki je zanje vse naredil in jih je imel za svoje. Ker pač lahko. Z manipulacijo, s podpihovanjem labilnih ljudi, da se jim pridružijo, četudi sebi v enormno škodo.
Recimo, da sem vedno bolj vešča prepoznati psihopate, ko uspejo za hip spustiti krinko in niso oz. ne zmorejo biti dovolj pazljivi. Ko jih dobim na laži, lažejo še naprej. Ko jim dokažem manipulacijo, se sprenevedajo, da niso vedeli. Ko so očitno nesposobni in se ne zmorejo pretvarjati ravno tisti hip v moji družbi.
Kot aspi sem sama izjemno vešča maskiranja in mimikriranja. Slednje sem začela na polno uporabljati v interakciji s psihopati in sociopati. If you can’t beat them, join them.
Groza me je, kako uživam v tem. Ko jih sprovociram, da spustijo krinko in pokažejo svoj pravi jaz. Sem celo pomislila, da sem morda sama psihopat, ker zmorem tako dobro imitirati njih. Kaj jaz vem, mogoče sem. Vsekakor sem osebnostno motena, samo vprašajte moje terapevte in mojega delodajalca.
Osebno menim, da sem le izjemno prilagodljiv avtist, z veliko PDA osnove.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2024/11/07/pda-i-m/
Moja manipulacija je v korist meni sami, ne pa v škodo drugim. Tega ne premorem. Bom prej sebe dala v nezavidljiv položaj, se oškodovala kot pa načrtno zaj**ala druge. Ne zmorem, enostavno ni v moji naravi.
Uf, še sreča! Nisem psihopat.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2024/10/11/biti-ali-ne-biti-psihiatricen/
Sicer pa, saj poznate tisto otroško igro “jaz, nisem zeleni krokodil, ti si zeleni krokodil”? No, jaz, se igram prirejeno verzijo.
Jaz nisem psihopat, ti si psihopat!
Pred par dnevi sem bila na MZ in so imeli vzporedno pogajanja sindikatov z delodajalci in vlado glede sprememb plačnih stebrov v zdravstvu. Dolgo so sedeli, dokončno se niso zmenili. Enotni so si bili le o tem, da bi bilo treba mlade bolje stimulirati, da bodo pripravljeni delati.
Spet. Dokončno. Je dogovorjeno.
WTF, prosili jih bomo, da bodo delali in jih za to nagradili? Kje so bili, ko smo bili mi mladi in smo morali samo delati. Splavati. Ko nismo smeli zavrniti obravnave, češ “še ne znam, sem še premajhen”. Ko smo bili lahko hvaležni za službo, prekarno delo in ne celodnevno kofetkali ob pogodbi za NDČ, potem pa jokali, kako je biti “na robu dobesedne izgorelosti”.
Mimogrede, nikoli nisem razumela ameriške potrebe po nekorektni rabi besede dobesedno pri vsakem stanju. Pa jo naši zanamci tako zelo radi uporabljajo. Dobesedno. Me zanima, kako bi bilo, ko bi zakapirali, da je njihova izgorelost v prenesenem pomenu dokler ni dobesedna… Nimajo ne i od izgorelosti, samo ne da se jim začeti, vztrajati, se (po)truditi in nekaj dobesedno končati. Jih niso naučili tisti, ki niso bili sami naučeni tega.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2023/02/10/na-mladih-svet-stoji-na-starih-pa-obstoji/
Aaaaaghhhhhhh!
Svet gre v franže… Komaj čakam, da grem v penzijo, v mojo hišo sredi gozda, brez ekranov, daleč od vseh ljudi! Samo jaz, moja družina in naše živali. To je življenje!
Psihopati naj se pa pokoljejo med sabo in naj nas pustijo pri miru.
P. S.
Helen Mirren je nekoč dejala:
Preden se z nekom prepirate, se vprašajte, ali je ta oseba sploh dovolj duševno zrela, da dojame koncept drugačne perspektive. Ker če ne, nima smisla.
Ni vsak argument vreden vaše energije. Včasih, ne glede na to, kako jasno se izražate, druga oseba ne posluša, da bi razumela—posluša, da reagira. Obtičali so v svoji perspektivi, nočejo razmisliti o drugem stališču in sodelovanje z njimi vas samo izčrpa.
Obstaja razlika med zdravo razpravo in nesmiselno razpravo. Pogovor z nekom, ki je odprtega duha, ki ceni rast in razumevanje, je lahko razsvetljujoč – tudi če se ne strinjate. Toda poskušate skleniti dogovor z nekom, ki noče videti dlje od svojih prepričanj? To je kot pogovor z zidom. Ne glede na to, koliko logike ali resnice boste predstavili, bodo vaše besede zasukali, odvrnili ali zavrnili, ne zato, ker se motite, ampak zato, ker nočejo videti druge strani.
Pri zrelosti ne gre za to, kdo zmaga v prepiru — gre za to, da vemo, kdaj prepira ni vredno imeti. To je spoznanje, da je vaš mir bolj dragocen kot dokazovanje stališča nekomu, ki se je že odločil, da si ne bo premislil. Ni treba voditi vsake bitke. Vsaka oseba si ne zasluži vaše razlage.
Včasih je najmočnejša stvar, ki jo lahko storite, oditi — ne zato, ker nimate kaj povedati, ampak zato, ker se zavedate, da nekateri ljudje niso pripravljeni poslušati.
In tega bremena vam ni potrebno nositi.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj