PDA oz patološko izogibanje zahtevam (orig. Pathological Demand Avoidance) je pojav pri avtistih, ki pogosto predstavlja enega od največjih izzivov doma, v procesu šolanja in ob zaposlovanju.
Najpogosteje se pojavlja pri avtistih, ki imajo tudi ADHD. Za razliko od samega avtizma, kjer je (uradno) razmerje med spoloma 2:1 v prid moških, je pri PDA to razmerje enakovredno.
V slovenski diagnostiki je to izjemno slabo prepoznano stanje, ki se ga pogosto napačno diagnosticira, tolmači in ob njem napačno izbira oblikuje oblike pomoči. Je stanje, kjer odpovejo vsi konvencionalni pedagoški in psihološki pristopi. Je stanje, ki najbolj izčrpa tako starše kot učitelje, delodajalce itd.
O PDA so v tujini prvič začeli govoriti pred 20 leti. V zadnjih 10 letih se je v ZK eksponatno razvil podporni sistem, čeprav uradno ta diagnoza sploh ni priznana – ne v DSP 5 ne v MKB-11.
Pri nas je o tem nekaj več govora v zadnjih letih, stroka pa PDA ne priznava. Večinoma ga napačno zamenjuje z ODD (orig. oppositional defiance disorder).
Razlika med enim in drugim je zelo pomembna. PDA je nevrološko pogojena, ODD pa ne. Pri PDA je vir težav sprememba na možganih.
Osnovni znak PDA je pretirano izogibanje zahtevam zaradi potrebe po nadzoru in tesnobe ob spremembi, ko PDAjevec ne zmore delovati v negotovosti.
Na različne načine se skuša izogniti zahtevi, pa naj bo to z bojem (z verbalnim ali s fizičnim upiranjem), z zamrznitvijo (se ne odziva) ali z begom (s svojim vedenjem povzroči, da okolica pobegne).
Za PDAjevce je načeloma značilno, da imajo boljše socialne veščine kot avtisti brez PDA kljub njihovim avtističnim karakteristikam. Avtizem je prisoten, a močno zamaskiran. Zmožni so tudi zelo dobre mimikrije oz igre vlog. Domišljija in verbalne spretnosti so ponavadi izjemno močna področja. Tudi ADOS rezultati so pri njih višji kot pri avtizmu.
To ne pomeni, da PDAjevci nimajo težav na področju socialne interakcije in komunikacije, samo kvaliteta socialnih veščin je drugačna. Več maskiranja pomeni, več anksioznosti in posledično manj motiviranosti, ko je mera polna.
Boljše socialne veščine omogočajo PDAjevcem osnovo, s pomočjo katere se hitreje izognejo zahtevi. Pri njih je značilna izrazita potreba po svobodi. Kot smo že omenili, PDAjevci dejansko zmorejo izrabiti socialne veščine, da se izognejo zahtevi, situacijo zmorejo zmanipulirati sebi v prid.
To pomeni tudi, da ne sledijo trendom, vrstniki in idoli nanje nimajo vpliva. Drugi morajo slediti njim.
PDAjevci imajo slabše prilagoditvene zmožnosti kot avtisti brez PDA. Nimajo občutka pripadnosti, po drugi strani pa pri njih ni rigidnosti, lažje gredo preko trupel za doseganje svojih ciljev. Pri PDA anksioznost prevlada empatijo, zato tudi hitreje naredijo nekaj, kar prizadane druge.
Značilna je hitra menjava razpoloženja zaradi notranjih dejavnikov, zato je izbruhe in spremembo iz dr. Jackle v mr. Hyde stanje težko napovedati.
Nesprejemanje negotovosti in povečana anksioznost sta najpogostejši značilnosti PDA. PDAjevci imajo doktorat iz potrebe po kontroli. PDA je zato potrebno razumeti kot obrambni mehanizem za ektremno anksioznost.
Za PDA je značilen atipično delujoči avtonomni nevrološki sistem. Kot smo že na začetku povedali, je stanje nevrološko pogojeno. Ker amigdala preveč deluje, PDAjevci prehitro preidejo v stanje boj ali beg. Raziskave so namreč pokazale strukturne razlike v amigdali PDAjevcev (bodisi je prevelika bodisi premajhna).
Pri PDA so močna čustva, ki se na hitro lahko zamenjajo ravno zaradi atipičnega delovanja amigdale. Amigdala se povezuje s senzornim sistemom za boj ali beg, kar vodi v atipično funkcioniranje avtonomnega nevrološkega sistema.
Attwood in Garnett govorita o t.i. namenski nevrologiji (orig. intentional neurology). Vpliv na to, da ne le razmišljamo o namenu, ampak namen tudi izvedemo. Tu je potrebno vzeti v ozir zrcalni nevronski sistem. Proučiti nevrološke povezave za teorijo uma in povezavo z izogibanjem zahtevam.
Izziv so tudi internalizirane zahteve, kar je še huje pri PDA. Tudi pri notranji (lastni) zahtevi, zrcalni nevroni zaradi oblike zahteve zablokirajo. PDAjevci poročajo, zakaj ne zmorejo nečesa narediti ob notranji zahtevi: “Ne morem, ker sem v sebi oblikoval zahtevo, namero.” PDAjevec v takem primeru lahko oblikuje, generira namero, ne more pa je izvesti.
Vsekakor je PDA velik izziv, tako strokovno kot doma. Jaz sem hvaležna, da sem se lahko izobrazila na tem področju in znam zdaj bolje postopati v službi in doma, pri moji PDAjevki.
Res je, da ti kot staršu in/ali strokovnjaku v interakciji z PDAjevcem gre ogromno energije in potrpežljivosti, nadnaravne potrebe po kontroli tvojih odzivov, a je na koncu vredno!
Če ste bodisi starši bodisi strokovnjaki, ali celo oboje kot jaz… Prosim ne zamenjujte PDA z razvajenostjo. Izučite se ločiti PDA od ODD. Če je vaš otrok od nekdaj tempirana bomba in ima vse potrebne pridružene diagnoze, potem ni dvoma, da to stanje ni pridobljeno, ni sekundarnega izvora.
Kako od tu dalje? PANDA protokol je nekaj zelo uporabnega.
Naučite se zahteve preoblikovati v “navidezne nezahteve”. Omogočite svojemu PDAjevcu občutek nadzora in mu zmanjšajte anksioznost. Tako lahko namesto navodila “Nariši človeka!” uporabite “S katero barvo boš narisal človeka?”. Namesto zahteve mu ponudite mentalni izziv. “Pojej juho!” se tako spremeni v “Koliko žlic juhe je v tvojem krožniku?”
Seveda morate najti, kaj funkcionira pri dotičnem PDAjevcu. Zahteve se lahko preoblikujejo na 1001 način.
Če potrebujete dodatne ideje, toplo priporočam izobraževanja Attwood in Garnett.
https://attwoodandgarnettevents.com/pda-current-understanding-and-future-research-directions/
Mogoče pa naredimo kakšno izobraževanje v okviru našega društva Izjemen.si…
Več koristnih informacij najdete tudi na naslednjih povezavah:
https://www.pdasociety.org.uk/what-is-pda-menu/what-is-demand-avoidance
https://neurodivergentinsights.com/autism-infographics/autism-pda-explained?format=amp
https://www.autism.org.uk/advice-and-guidance/topics/behaviour/demand-avoidance
https://childmind.org/article/pathological-demand-avoidance-in-kids/
IZJEMEN.SI 
Komentiraj