Zelenooka pošast

Zavist je naš nacionalni šport, ki seveda presega meje naše prelepe države in okuži misli ljudi vseh starosti, spolov, ras itd.

Če ste redni bralci tega bloga, potem vam izraz “Slovenceljni” ni tuj. Če ga ne poznate, si lahko definicijo preberete tukaj:

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2017/11/18/slovenci-vs-slovenceljni/

Jaz sem bolj poredko zavistna (lagala bi, če bi rekla “nikoli”). Ponavadi se bolj pritožujem nad neenakostjo, kot pa, da bi me razjedala tista mala zelenooka pošast sama od sebe. Jezijo me takšne in drugačne diskriminacije, pomanjkanje inkluzivnosti in nerazumevanje meritokracije.

Ko kdo od mojih prijateljev ali članov družine uspe ali je uspešnejši od mene, sem nanj zelo ponosna in se veselim z njim. Ga pohvalim. Ga hvalim drugim. Brez drobnega tiska. Tudi znancem privoščim uspeh. Brez drobnega tiska. Za neznance mi je večinoma vseeno.

Neuspeh drugih me naredi žalostno in/ali jezno. Še posebno, ko je nezaslužen. Ali ai kdo drug prilasti zasluge in je uspešen na račun neuspešnega. Kaj hitro se vživim v njihovo kožo.

Nikakor ne razumem ljudi, ki nikomur ne privoščijo uspeha, napredka, tudi svojim bližnjim ne. Ljudi, ki so srečni ob neuspehu drugega.

Vsekakor pa ne razumem ljudi, ki bi vse naredili, da bi ta napredek zmanjšali oz. izničili iz čistega miru. Brez koristi zanje, brez večjega vpliva na širšo družbo.

To je zavist v svoji popolni obliki. Zelenooka pošast, ki človeka razjeda do te mere, da svoj dragoceni čas trati za oškodovanje drugega iz ljubega miru. Čistokrvno slovenjceljstvo.

O! varuj se, moj gospod, ljubosumja; to je zelenooka pošast, ki se posmehuje mesu, s katerim se hrani.

(W. Shakespeare, Othello)

Seveda me prizadane, ko se Slovenceljni spravijo name ali na moje bližnje. Prizadane me še bolj, ko se nekateri moji bližnji izkažejo za prikrite Slovenceljne. Takšnih žal ni malo.

Se mi pa zdi, da sem z leti vedno bolj odporna na vpliv Slovenceljnov. Zmorem samo zamahniti z roko ob ugotavljanju, da njihova dejanja bolj vplivajo na njihov čas in energijo kot na mojega. Včasih celo zmorem poiskati humor v njihovih dejanjih. Včasih… Kdaj drugič me njihova dejanja razjedajo in povzročijo marsikatero neprespano noč.

Trenutno sem na srečo v stanju, ko se mi smilijo. Nedavno so me jezili. Ne vem, kako bo jutri.

Naj vam zelenooke pošasti čim manj kratijo energijo in čas, še posrbno pa spanec. Bodisi tuje bodisi lastne.

“ČE UPIHNEŠ SVEČO NEKOGA DRUGEGA, TI NE BOŠ BOLJ SVETIL.”