Že dolgo nisem odprla tega bloga, kaj šele, da bi napisala novo objavo.
Ko se po daljši odsotnosti spet lotim pisanja, imam vedno tremo, kako začeti. Še posebno letos, ko je trajalo bistveno dalj časa, da se sestavim in najdem moj ustvarjalni jaz. Moja ustvarjalnost namreč med prvimi odide in med zadnjimi pride, ko si moram napolniti baterije.
Letos je ta proces trajal nedopustno dolgo in sem nekaj časa celo mislila, da sem nepovratno izgubila moj “mojo”. Nisem se zmogla spraviti napisati niti besede.
Nisem zmogla ubesediti svojih čustev. Zdelo se mi je, da niti nisem prepoznala svojih čustev ali imela energijo razmišljati o tem. Sem le vegetirala in čakala na naslednji dan vedoč, da nisem ok in trenutno ne zmorem iz kletke, ki sem si jo sama postavila.
Zdaj, ko razmišljam za nazaj, sem bila v stanju sekundarne aleksitimije.
Aleksitimija je opredeljena kot nezmožnost oz. težave pri prepoznavanju, opredeljevanju in opisovanju lastnih čustev. Nekaj, kar je dokaj pogosto pri nevrorazličnežih.
Sekundarna aleksitimija je začasna in gre pogosto z roko v roki s travmo. Travma pa je ponovno pogosta sopotnica nevrorazličnih. Včasih tudi iz nevrotipičnim osebam čisto vsakdanjih in lažje predelujočih se razlogov.
Bila sem v stanju, ko nisem zmogla premagati same sebe in sem si postavljala še dodatne ovire. Nepričakovana smrt člana moje širše družine me je pošteno travmatizirala, piko na i so dodale še poškodba bližnjega in ogromno nekih večjih sprememb.
Zaprla sem se v svoj svet in nikomur nisem pustila blizu. Tudi družini in prijateljem ne.
Nisem zmogla iti niti iz sobe. Lahko sem le otopela svoje čute z verižnim gledanjem televizije, kjer o vsebini na koncu nisem vedela ničesar.
Vsaka majhna sprememba me je postavila v stanje izjemne anksioznosti, telo mi je buhtelo od senzorne preobremenitve. Več mesecev sem spala po par ur, kdaj tudi nič, več dni skupaj.
Moja storilnost je bila na nuli, prav tako so se drastično zmanjšale moje kognitivne sposobnosti. Izvršilne funkcije skoraj neobstoječe. Skrb zase minimalna, skrb za druge pa nepredstavljiva.
Kako dober občutek je zdaj, ko lahko vse to ubesedim in delim s svetom… Delim z ljudmi, ki morda podobno doživljajo ali so doživljali. Delim z namenom, da to ni več tabu in se lahko odkrito pogovarjamo o tem, da kdaj nismo ok. Da imamo vzpone in padce.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/02/25/izgorelost-ne-sme-biti-vec-tabu-tema/
Obožujem kolumne in knjige moje vzornice in stanovske kolegice Dragice Kraljič. O tem sem tu že pisala.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/07/26/nisem-kot-drugi/
Zadnja kolumna, objavljena ta teden v reviji Jana, mi je še posebno pobožala dušo in me spodbudila k razmišljanju o premagovanju samega sebe. Kot bi bila napisana točno zame in za stanje, v katerem sem zdaj.
Področje, kjer tudi mene čaka dolga in vsake toliko časa trnova pot…
Dragica piše, kako je ponosna na Janeka in na njegovo premostitev nekaterih izzivov.
Morda je tokrat premagal samega sebe, svojo rutino, svoj strah, udobje, navajenost, celo občutek varnosti, lastna prepričanja … in spremenil svoje ravnanje? Spremembe so vedno proces, tudi dolgoletne izkušnje nekaj pripomorejo, pa komunikacija o njih. Ali je moj fant zares spremenil vse to, bo pa pokazal čas.
Tako kot Janek, sem tudi jaz uspela premagati samo sebe. Odpreti možnost spremembam, bolje regulirati senzorne prilive, si vzeti čas za okrevanje in predelovanje travme ter izrazito zmanjšati anksioznost.
Če sem se trajno spremenila na bolje, ne verjamem. Tudi to je ok. Da si dovolim biti kdaj “ne-ok”. Se odklopiti. Predelati stvari po svoje.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2017/11/06/zakaj-se-aspiji-tezko-pogovarjajo-o-custvih/
Družina in prijatelji me sprašujejo, če sem zdaj v redu. Vem, da sem v redu, ko lahko začnem pisati. Pisanje pomaga, je moj filter. Upam, da bo moje pisanje pomagalo še komu!
P. S.
IZJEMEN.SI 
Odgovorite Naše krdelo – IZJEMEN.SI Prekinite odgovor