Empatija in teorija uma pri strokovnjaku

Tale čevelj mene že zelo dolgo žuli…

Sem v različnih vlogah. Kot mati nevrorazličnih otrok, kot nevrorazlična oseba in kot strokovnjak, ki dela z nevrorazličnimi.

V moji več kot polnoletni karieri sem sem po mojem spoznala okoli 2.000 nevrorazličnih otrok, mladostnikov, njihovih družin in bližnjega okolja (vrtci, šole itd.).

Kot najstnica in odrasla z občasnimi težavami na področju duševnega zdravja sem spoznala na desetine takšnih in drugačnih strokovnjakov. Tako za mladostnike kot za odrasle.

Prav tako sem v moji starševski karieri spoznala na desetine strokovnjakov, ki so diagnostično ocenjevali moje otroke, nekateri so jih imeli tudi v obravnavi. Sicer le redki – kaj hitro te zaključijo, če si sam strokovnjak oz. moje otroke redko kdo zaradi “osebnega poznanstva” sploh blagovoli vzeti v obravnavo.

Kot vidite je bera izkušenj precejšnja. Takšnih in drugačnih.

Z leti se kot strokovnjak razvijam, skušam spreminjati izkušnje mojih službenih otrok, njihovih družin in bližnjega okolja na podlagi naučenega skozi lastne izkušnje. Največ na podlagi tega, kaj NE DELATI.

V prvi vrsti so to predsodki…

“ODZIVAJ SE S PRIJAZNOSTJO, NE S PREDSODKI.”

Predsodki o tem, da se starši ali drugi skrbniki, vzgojitelji, učitelji lažejo. Eni racionalizirajo in zanikajo obstoj izzivov drugi pretiravajo o skrbeh.

Jaz jih ne obsodil laži, ampak jih spodbudim, da mi to pokažejo. Posnamejo, kaj dela otrok doma, me povabijo na obisk, grem na hospitacije v vrtec ali šolo. Redko kdo laže. Nekateri rabijo umestiti svoje predstave o otroku, drugi rabijo razrešiti strahove, skoraj nihče pa ne laže ali namenoma zavaja.

Drugi predsodek je, da doma ali kje drugje nič ne delajo oz. premalo delajo z otrokom. Delajo po svojih zmožnostih! Zato jih jaz vprašam, kaj želijo. Če želijo nasvete, vaje, jih ponudim. Če rabijo, da se nekomu zaupajo, potožijo, jim ponudim oporo. Če rabijo voziti otroka v “popravilo” k meni brez lastnega angažmaja med srečanji, tudi prav. Vedeti moraš, kje so na eni strani zmožnosti ter kje, na drugi strani, želje in pričakovanja tako za otroke, njihove družine in bližnje okolje.

Tretji predsodek je, da se pavšalno krivi napačno vzgojo ali ekrane. Nekateri moji starši priznajo, da so preveč oz. premalo omejujoči, pa jim tega ne mečem naprej. OK, otrok je več ur za ekrani, se vrže po tleh in kriči ob vsaki omejitvi. Kaj pa zdaj? Kako po korakih dalje? Očitki brez predlogov vsekakor ne pomagajo. Če en pristop ne deluje, ne takoj reči, da se niso dovolj trudili. Morda pristop ni bil pravi.

Vedno sem bila sočutna (pogosto še preveč) in se skušam vživeti v mišljenje mojih službenih družin. V njihova čustva, želje in potrebe. Empatija in teorija uma šibata na polno.

Čas je, da se začnejo vživeti tudi vsi drugi strokovnjaki. Naj vsaj poskusijo za začetek. Ali pa naj zamenjajo poklic.

Ne rabimo strokovnjakov, ki so sami sebi namen in od katerih prideš še bolj pobit, namesto, da bi ti pomagali.

Basta!