Bi, pa raje ne bi

Vsem tistim, ki bi radi imeli službo, plačo in titule, svojega dela pa ne bi opravljali, je tu moje sporočilo: “Zamenljivi ste tudi vi!”

Zakaj tako sporočilo?

Že par let se razburjam nad našim podmladkom, ki zna lepo reči ne obveznostim. Seveda ne vsi… a pojavnost tistih, ki to znajo, eksponentno narašča.

Komunikacija med generacijami

Svojo legitimno luknjo, da smejo reči ne, so našli v deficitarnosti. Primanjkuje delavcev v zdravstvu, v šolstvu, v sociali in še marsikje. Imamo večjo fluktuacijo kadra kot kadarkoli do sedaj.

Ne zdržijo. To ni delo zanje. Nihče ne bi delal v javnem sektorju, povpraševanje iz zasebnega sektorja je precej mamljivo. Drugi poklici so precej mamljivi. Če ne drugega, bodo pa kaj preko spleta služili. Influencerstvo je mala malica.

Da bi to zajezili, odločevalci predlagajo več spodbud za mlade pri odločanju za izginjajoče se kadre. Štipendije. Višjo plačo, primerljivo s plačami izkušenih zaposlenih. Skoraj enak obseg dopusta.

Na mladih svet stoji, na starih pa obstoji

Če moraš nekaj dodati, je treba nekje odvzeti. Zakaj ne bi odvzeli izkoriščevalcem, ki so se mastili na račun avtomatičnega dviga plač le s svojim obstojem in z nedopustno dolgim dopustom?

Jaz, ki spadam že nekaj časa med te bolj izkušene, ki samo molzejo sistem, se sprašujem, ali je to res pravi pristop.

Mislim namreč, da bodo mladi rabili nekoga, ki jih bo usposobil za delo in jim stal ob strani, ko pride do težav. Težave vedno pridejo, prej ali slej. Z odvzemom dopusta in z znižanjem plač oz. z odvzemom možnosti napredovanja bom izkušeni za to namreč vedno manj motivirani.

Pa sem začela razmišljati o tem, kako nadomestiti izgubljen kader. Že vrsto let me moj podmladek zapušča v iskanju boljših pogojev dela, vso njihovo delo ostaja na mojih plečih. Potem ponovi vajo. Uposobi nove, da bodo spet lahko šli. Vmes opravljaj svoje delo, delo drugega, ki ga ni, in še mentorstvo.

Meni se to zdi čisto neproduktivno. Neumnost je izvajati isto in pričakovati drugačen izzid.

V luči napredkov znanosti in trenda v kadrovski politiki sem namreč ugotovila, da smo vsi zamenljivi.

Obstajata torej dve rešitvi.

Prva je, da vsak samo zase poskrbi. Mladi se sami usposobijo. Stari opravimo svoje osnovne naloge. Prostovoljne naloge, tj. tiste nestumulirane naloge bodisi s korektnim dodatnim plačilom (ne par EUR na mesec kot je zdaj) bodisi z boljšimi pogoji dela (več dopusta, dodatna izobraževanja, drugi privilegiji) pa se ukinejo.

Druga rešitev je, da začnemo z delegiranjem nalog AI. Že tako stremimo k večji digitalizaciji. Zakaj ne bi AI prevzela večina mojih nepotrebnih nalog? Vsekakor bi lahko prevzela mentorstvo in vso birokracijo. Tako bi jaz imela več časa in energije za delo, za katerega sem usposobljena.

Tistim, ki bi vseeno potrebovali mojo pomoč, bom pa na prijazen način rekla ne. Ne zmorem. Nimam časa. To ni v obsegu mojih nalog.

Tudi jaz se učim od mladih. Pa naj gre svet v franže. Jaz ne bom.