Regulacija z regulacijo

Čakam v ambulanti za avtizem, izpolnjujem Vprašalnik za ocenjevanje prilagoditvenega vedenja (ABAS) za mojega najmanj prilagojenega otroka in razmišljam o regulaciji.

Za bolj prilagojeno vedenje namreč rabiš obvladati strategije samoregulacije. Ko jih ne, ti lahko pomaga regulacija regulacije s strani okolja (koregulacija). Če še tega ni, je pri nas, nevrorazličnih, potem cel žur.

Neprilagojenost.

Meltdown. Vedenjski izbruh na izbruh.

Shutdown oz. popoln izklop.

Inercija oz. pomanjkanje reakcije, težnja po izogibanju spremembam.

Izgorelost.

K tovrstnemu razmišljanju me je dodatno spodbudil jutranji ogled predavanja delovne terapevtke iz Kanade, ki je govorila o odzivih avtistov, ko je mera polna.

https://youtu.be/S_aM5sC1u28

Glavno sporočilo v predavanju je bilo zame upoštevanje potreb avtistične skupnosti in avtističnega posameznika. Ne kar nekaj, kar si morda slišal na faksu ali dodatnem izobraževanju.

Vsi pristopi ne delujejo za vse – sploh v kontekstu avtizma ne.

Ko spoznaš enega avtista, spoznaš enega avtista.

Univerzalnega recepta za pomoč in podporo ni!

Začeti moramo torej uporabljati strategije, ki delujejo za dotičnega nevrorazličneža. Ga najprej razumeti.

Najbolje je, da z nevrorazličnežem in njegovo družino, okoljem, ki ga najbolje pozna (vrtec, šola, delodajalec) predhodno skupaj poiščete najboljše strategije.

Primerna strategija je lahko ta:

POMAGAJ MI PRI REGULACIJI

POTREBUJEM…

• VEČ ČASA
• PRIJATELJA
• OBJEM
• ODMOR
• SPREMEMBO OKOLJA

Ker nevrorazlični pogosto zelo težko pravi trenutek zaznamo, kaj šele ubesedimo čustva, želje in potrebe potrebujemo pomoč pri razbiranju, v katerem stanju smo, je skupno iskanje še kako pomembno.

Bistveno je, kako vse to prepoznavati tako pri otrocih in mladostnikih kot pri odraslih. Znaki so lahko različni, njihova zmožnost ubeseditve tudi.

Ko si enkrat v stanju izgorelosti ali izklopa, pa sploh težko racionalno razmišljaš. Včasih niti ne veš, da si že na meji z izgorelostjo, morda celo čez njo.

Morda te v parih dneh čaka popoln izklop. Ne boš zmogel niti enega socialnega stika ali dražljaja več. Niti ene obveznosti več. Ne boš zmogel vstati iz postelje. Poklicati, da te ne bo. Prijatelje, družino, v službo, v vzgojno-izobraževalno ustanovo. Izginil boš z radarja, se umaknil od vsega.

Naučiti vas želim občutljivosti za koregulacijo. Zaznati, kdaj je potrebna in kdaj ne. Zakaj je sploh potrebna.

Je pa bistveno pri vsem tem, da si sam reguliran, ko hočeš drugega regulirati.

Pomagaj mi, da se reguliram

Kar jaz pogosto nisem, ko imajo moji aspiji žute minute. Včasih se mi zdi, da moja nereguliranost kar izzove njihovo. Včasih tudi obratno, njihova nereguliranost povzroči mojo nereguliranost. A večkrat prvo. Žal.

Najprej se moram regulirati po službi, kjer imam večinoma opravka s z bolj ali manj nereguliranimi otroki in njihovimi bolj ali manj nereguliranimi bližnjimi. Poimenujem jih bližnji, ker moram pogosto poleg staršev regulirati tudi strokovne delavce vrtcev in šol.

Ko se sama uspem v večji meri zregulirati, šele lahko pomagam mojim otrokom!

To naredimo zdaj tako, da se ob prihodu iz službe za kakšno uro zaprem v mojo sobo oz. senzorno jamo. Tam so vsi dražljaji na minimum, skozi okno pa je pomirjajoč se pogled na gosto smreko. Luči v sobi niti nimam. Z razlogom. Jama je jama.

Seveda vmes že pride do kakšnih bomb in bombic med mojimi otroki, a jih jaz s svojo večjo umirjenostjo uspem preusmeriti. Če pa nisem regulirana, nastane atomska bomba in kričimo vsi vprek.

V moji jami ob hudi nereguliranosti vsekakor pomagajo dihalne vaje za regulacijo. Če jih zmorem pravilno izvajati. Včasih jih zmorem, včasih ne. Odvisno, koliko energije moji možgani porabijo za vse drugo, od glavobola, do skrbi za to in ono in navsezadnje do inhibicije vseh krikov, ki prihajajo iz sosednjega prostora.

Pomaga tudi čuječnost. Če si človek za to. Spet odvisno od mojega trenutnega psihičnega stanja, vremena, poravnave planetov, lune in retrogardnega Merkurja (naj nam že enkrat dajo mir)… Počasi se učim sprejemati čuječnost. Res počasi.

Pa druge sprostitvene tehnike, ki pomagajo, od vizualizacije, do resetiranja misli po tehniki 20-20-20, različne tehnike mišičnega sproščanja, gibalne aktivnosti, PACE v okviru BrainGym. Pomagajo tudi nidra ali druge vrste joga, energetsko zehanje, masaža ušes, delanje ležečih osmic, tehnike hvaležnosti, avtogeni trening pozitivnega mišljenja ipd.

Da ne boste slučajno pomislili, da vse to jaz znam in zmorem izvajati!

Nope, se učim.

Še seznam sem si sposodila od moje drage Mete Štravs, ki nas je na našem zadnjem strokovnem posvetu dobro pripravila, kako se regulirati, delati na sebi in skušati izogniti izgorelosti.

Skratka, naučiti se moraš različnih strategij, ki bi ti pomagale v izogib neregulaciji in preprečiti ponovno in intenzivno disregulacijo.

Najprej je problem človeštvo, predvsem tisti, ki nas načrtno ali nenačrtno disregulirajo. Zame je velik dejavnik disregulacije ravno odnos z drugimi, socialna zasičenost. Sploh me ubijajo t. i. čustveni vampirji.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2023/04/19/praznjenje-energijske-skodelice/

Pogosto tudi sama sebe disreguliram s stalno potrebo po maskiranju in mimikriranju, kar mi res porabi ogromno kognitivne in čustvene, včasih pa tudi fizične energije.

Maska gor, maska dol

Kaj naj rečem. Postopoma se učim, nihče ni popoln. Zdaj znam vsaj teorijo…

Hvala Meta… Nina… Darka… Nevenka… Barbara