Kje je sprejemanje nevrorazličnih?

Poslušam strokovnjake in družine, ki poudarjajo besede motnje, primanjkljaji, šibkosti, nenormalnosti.

Kdo postavlja normo? Tipični.

Ali bi želela biti tipična? Ne!

Vsi hitijo zdraviti nenormalne. Želijo, da bi imeli več prilagojenega vedenja, da bi bili bolj podobni njim.

Zakaj že?

A ni ravno naša unikatnost tisto, kar nas opredeljuje?

Uniformnost nikakor ne pove, kdo si. Če si isti kot drugi, si le eden od mnogih.

“Nisem kot drugi” pravi draga mi Dragica Kraljič.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/07/26/nisem-kot-drugi/

Se mi zdi, da bi morali sprejemati ljudi, ki niso kot drugi. Sploh nevrorazlične osebe oz. osebe s posebnimi potrebami.

Stalno iščemo, kaj vse je narobe z njimi…

Zakaj se najprej ne vprašamo, kaj vse je super z njimi?

V čem so dobri? V čem izjemni?

Kako mi polepšajo dan, teden, mesec, leto, življenje?

Večkrat sem se že razpisala o tem, kako okolje prilagoditi, da bodo lažje cveteli in ne oveneli.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2023/04/06/o-neinkuzivni-integraciji/

Od nas je namreč odvisno, po kateri poti bo šla njihova življenjska zgodba.

Bomo začeli z dovolj zgodnjo obravnavo?

Bomo izvajali ustrezne prilagoditve, s pomočjo katerih bodo lažje dosegali svoj optimalni razvoj?

Bomo nudili prave oblike pomoči in podpore?

Bomo spreminjali vrednote in pričakovanja okolice, da bomo lažje sobivali?

Kdaj bomo dokončno opredelili biomarkerje za rezilientnost nevrorazličnih?

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/09/23/znanost-gre-naprej/

Zdi se mi, da bomo naredili že pol “zdravljenja”, če bomo začeli razmišljati bolj inkluzivno. Ne integracijsko, inkluzivno.

Zagovornik otrokovih pravic

Nekje sem brala, da z ustrezno zgodnjo obravnavo in s pravim pristopom, ko ne zdravimo vseh možnih področij, otroku ne samo omogočimo boljši razvoj, ampak tudi kot družba prihranimo na marsičem. Manj stisk, manj sekundarnih (pridobljenih) težav na področju duševnega zdravja. Navsezadnje to lahko vodi v večjo zaposljivost ter v manjše socialno in finančno breme skupnosti.

Vse je odvisno od sodelovanja.

Med nevrorazličnežem in okolico.

Med njegovimi močnimi področji in izzivi.

Med spodbudami in laissez-faire odzivom tam, kjer spodbude niso potrebne.

Zdrava mera razuma. Samo to potrebujemo in nam bo bistveno lažje.