Zdi se mi, da sem ponovno pred vrati izgorelosti. Tiste izgorelosti, kjer ti največ energije čučajo nekorektni odnosi in senzorna preobremenjenost, ne pa sam obseg dela.
Že od malega sem vajena veliko delati in biti pri tem perfekcionistična. Slednje seveda doprinese k odtekanju kognitivne in druge energije, me pa že dolgo ne ovira pri regulaciji.
Najbolj me ovirajo ljudje. Taki, ki grenijo moje življenje zavedno ali nezavedno. Prvi so psihopati in sociopati, spletni troli in bullyi v živo. Uživajo, ko se razburjam. Drugi so kvazi prijatelji in znanci, ki ne zmorejo preko svoje egocentričnosti, vidijo samo svoje težave in mene kot orodje za razreševanje le-teh.
Čustveni vampirji
Obojim se skušam izogniti. Problem pa se pojavi, ker me kljub temu, da jim postavim mejo, ignoriram ali jih nahrulim, preganjajo še naprej. Mi ne dajo miru in zaradi obsesiranja s tem, kako bi lahko drugače odreagirala in kakšne posledice bo imel konflikt za naprej, ne morem spati. V glavi nimam gumba za off.
“POSLUŠAJ SVOJE TELO, KO RABI POČITEK. POSLUŠAJ SVOJE MISLI, KO RABIJO ODMOR. SPOŠTUJ SE, KO POTREBUJEŠ TRENUTEK ZASE.”
Občutek imam, da sem tokrat vseeno bolje opremljena s strategijami in mi bo morda uspelo pravočasno zajeziti pregorelost. Napolniti baterije.
Izgorelost ne sme biti več tabu tema
A to bom zmogla narediti le, če dokončno omejim tiste stvari, ki mi kratijo spanec na minimum. Si vzamem težko zaslužen dopust in naredim detox od toksičnih ljudi.
Moja mera, do katere zmorem še z vsem žonglirati, je polna. Rabim stvari, s katerimi napolnim svojo emocionalno skodelico.
Na kavo bom hodila samo z ljudmi, ki jih bo zanimalo tudi moje počutje. Prostovoljno bom pomagala samo tistim, za katere bom vedela, da so hvaležni.
Iz kroga delovanja bom izključila vse, ki ne znajo ceniti mojega truda. Tudi, če jih ovirajo lastni nevrorazlični izzivi, recimo pomanjkanje empatije in pretiran fokus za svoj prav. Do sedaj sem take tolerirala, zdaj jih ne rabim več. Mi izsrkajo preveč energije. Če se lahko jaz kljub mojim nevrorazličnim posebnostim skušam vživeti v njihova čustva, se lahko tudi oni začnejo truditi vživljati v moja.
Za konec pa sem se še odločila, da pustim pri miru generacije, ki prihajajo za mano. Ne rabim jih voditi, ne rabim biti mentor, vsekakor pa jim ne rabim biti starš in jim vsega prinesti na zlatem pladnju. Če kdo zna poskrbeti za svojo rit, so to oni. Kljub razburjanju, ki ga zadnje čase slišim z njihove strani. Čas je, da odrastejo in začenjajo prevzemati svojo odgovornost. Naj si priskrbijo druge mentorje.
“VRELA VODA OMEHČA KROMPIR IN STRDI JAJCE. BISTVO JE V TEM, IZ ČESA SI NAREJEN, NE V OKOLIŠČINAH.”
Skratka, zdaj, ko sem se spihala… Kdor bo hotel moj čas in energijo, pričakujem nekaj v zameno. Kdor bo hotel na kavo z mano, naj me vpraša, kako se jaz počutim in kako je moja družina. Naj mi pove kakšen vic. Naj se z mano pogovarja o ptičkih in pomladi. Naj z mano ventilira o stvareh, ki mene tarejo.
Vsi ostali pa si najdite raje drugo žrtev, ki ji boste čučali energijo.
I’m done!
Temu se se reče skrb zase.
Ostanite zdravi in prisebni!
Jaz pa začenjam skrbeti za svojo rit.
“NI TVOJA NALOGA, DA POPRAVIŠ TOKSIČNE LJUDI. TVOJA NALOGA JE, DA POPRAVIŠ DEL SEBE, KI GA PRIVLAČIJO TOKSIČNI LJUDJE.”
P. S. Moja draga Barbara mi je posredovala tole misel igralca Anthonya Hopkinsa, ki je potrjeno naš, aspi. Z diagnozo na stara leta. Izjemen človek.
Pa še ena misel, ki mi jo je poslala moja draga Meta: https://www.tiktok.com/@calm_corner0/video/7216088510409739526?_t=8bjJgsOsKqZ&_r=1
IZJEMEN.SI 
Odgovorite MOJCA KOTNIK Prekinite odgovor