O maskiranju sem že parkrat pisala, a se mi zdi, da je tema aktualna za posredovanje v širni svet ob vsaki priložnosti.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/04/14/the-great-pretender/
Z mojo ljubo službeno mamo, s katero bi lahko klepetala ure in ure, sva nedavno govorili o maskiranju ene in druge.
Jaz sem kot vedno v tej tebati mimikrirala njo, zrcalila njene gibe in njeno vedenje. Problem je bil, ker je ona počela to nazaj. Na koncu sploh nisem vedela, katera je zdaj katera in kdo koga v čem oponaša. Sem pa dobila občutek, da niti jaz niti ona nisva imeli maske gor.
Dotaknili sva se tudi teme mimikriranja načina govorjenja. Velika večina, ki me pozna, zelo težko ugotovi, od kod sem. Zagrizena Štajerka v Ljubljani (ker je bil podoben naslov gledališke predstave ali kaj že ne bi ravno popravljala, čeprav že nekaj časa nisem Ljubljančanka), poročena s Primorcem.
Gospa J. me je takoj slišala. Moj subtilen štajerski pridih. Res ga nihče ne sliši. Sploh pa si sogovornike rada privoščim s tem, da kradem njihov naglas. Zato z avtohtonim Angležem govorim perfektno angleščino, z Italijanom pa polomljeno.
Pridala sem nekaj izrazov domžalsko mengeškega narečja, pa me je vseeno nagruntala…
Skratka, velika večina nima pojma, kdo sem. V mnogih interakcijah ena na ena se fino znajdem in so, sploh službeni starši ali drugi, ki jih vsake kvatre vidim, navdušeni.
Masko naredim za vsakega sogovornika posebej. Z občasno interakcijo naštudiram tudi njih in postanem njihovo zrcalo. Večini nevrotipičnim in avtističnim je to sila všeč. Ko se dejansko pogovarjajo sami s sabo o vsebinah, ki so jim blizu.
Problem postane, ko so nekateri tabula rasa ali mimikrirajo moje poteze. Potem se gremo tango.
Še težje pa je v daljši interakciji, recimo ob sodelavcih. Tam težko skozi nosim eno masko. Za to mi gre res veliko energije. Do sedaj nisem bila na nobenem mestu več kot par let. Zdaj pa bo kmalu začelo teči šesto leto odkar sem v tej službi.
Z leti moje avtistične poteze v krogu sodelavcev vedno bolj butajo ven. Mojo rigidnost, dobesednost in senzorne težave so z leti spoznavali. Zdaj pa jih kakšen dan presenetim še s “tafarjolčno”, z vedenjskim izbruhom.
Vedno manj potrpljenja imam do tistih, ki se neprimerno vedejo do mene s komentarji o mojih posebnostih. Pusti me, da sem lahko jaz jaz, če si lahko ti tudi ti! Sploh v okolju, kjer delamo z nevrorazličnimi, bi pričakovala več razumevanja in spoštovanja ob odložiti maske.
Potem je tu še maskiranje in mimikriranje v večji skupini. To je poseben kognitivni zalogaj in čuča energijo sto na uro. Sploh ob dodatnih težavah s senzornimi prilivi v neznanih prostorih.
Zato se jaz raje izognem tem zadevam. Gruči ljudi, s katerimi moram v socialno interakcijo in komunikacijo. Malo lažje je, ko sem jaz vodja ali predavatelj, s tem prevzamem nadzor. Najbolj tečno pa je, ko sem samo obiskovalec. Takrat se dam v svoj čošak in čakam, če se me bo kdo usmilil. Nikoli se ne pridružim skupinski debati, je prenaporno.
Sovražim tudi skupine v živo, kjer vsak nekaj pove in nekdo drug usmerja dinamiko. Sploh, ko sedimo v krogu in ni mize pred mano, da bi se vsaj malo zakrila. Čakanje na vrsto, da nekaj povem ali nekomu svetujem po tem, ko so drugi povedali že vse, kar sem jaz hotela, je zame prava tortura. Po navadi nekaj na hitro zdrdram, ne nujno skladno z mojimi vrednotami. Samo, da bo mir, da bo drugim odgovor sprejemljiv. Ali pa se izgubim v dolgovezenju ob igranju razrednega sarkastično simpatičnega klovna. Ja, to je ena mojih najljubših mask v skupini.
Potem so tu skupine, ki jih vodim jaz. Eno tako smo imeli ravno včeraj na delavnicah v okviru rehabilitacijskega vikenda združenja Bodi zdrav v Moravskih toplicah. Ta skupina mi je bila top, bi še kar govorila in govorila. Čutila sem se varno med svojimi. Med starši avtistov in nevrorazličnimi odraslimi. Večina v vlogi obeh.
Žal me v nadaljevanju debat v večernih urah vsa ta energija ni več dosegla – bil je že čas za moje spanje in raznih dražljajev je bilo preveč. Zvokov, luči, sedenja v krogu brez mize.
Sem pa razmišljala, da sem bila v dopoldanski skupini kar nekaj časa prostovoljno brez maske. Ker je bilo varno. Ker so mi pustili biti jaz in me podpirali, ko sem povedala za moje senzorne posebnosti.
Zdaj se pa vrnemo tja, kjer sem bila nedavno. Zakaj ne morejo biti vsa okolja avtistična? Ali vsaj avtistom naklonjena.
Zahtevam iskrenost
Pobožne želje. A paše. Vikend na vsake toliko časa. Skupina za starše, za samopomoč. Naši pohodi z družinami nevrorazličnežev.
Paše, za dušo! Biti med svojimi.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj