Zahtevam iskrenost

Ta teden je bil silno naporen. Pa ga še ni konec, čaka me delovno sprostitveni vikend.

Ker je tale blog v prvi vrsti namenjen temu, da se terapevtsko spiham in pošljem besede v svet, če bodo komu drugemu slučajno pomagale, se bom pač razburjala, jamrala.

Dr. Miro Cerar je imel pred leti neposrečeno izjavo: “Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.” No, jaz pa odkrito povem, da rabim jamrati in ne iskati rešitev.

Edina rešitev, ki sem jo včeraj v izogib jamranju uvidila, je neuresničljiva. Zaželela sem si namreč, da bi bili vsi na svetu avtistični.

Moj največji problem te dni je, da drugi ne znajo razmišljati kot jaz. Sem sodi tudi dejstvo, da ne znajo biti iskreni, dajejo prazne obljube in spreminjajo dogovorjeno strukturo.

Kdor pozna avtiste in kdor pozna mene ve, da so nenadne spremembe velik faux pas. Ne prenašamo jih dobro. Vsaka navodila za delo z avtisti navajajo, da se spremembe uvajajo postopoma in da potrebujemo strukturo.

Drugi problem je neiskrenost. Zame je laž ena od največjih izdaj. Bele laži sem se z leti naučila nekako sprejemati in jih tudi sama uporabljam. Sicer redko, a jih.

Laži, s katerimi se izvlečeš iz dreka, prazne obljube in dogovori, pa so nekaj drugega.

Jaz skoraj vedno povem po resnici. Pravijo, da sem težka, v resnici pa sem pretirano iskrena. V določenih okoljih še bele laži ne zmorem. Sploh tam, kjer preživim glavnino svojega časa.

Če se mi kdo zlaže ali naredi nekaj neiskrenega, ga kakopak s tem soočim. Če vztraja pri tem, mu dam dokaze, da se moti. Meni je to edino logično. Imaš neko hipotezo, ki jo ovržeš ali sprejmeš.

Če je hipoteza, da druga oseba nečesa ni rekla ali naredila, pa je to zabeleženo recimo v nekem sporočilu, ji bom to preposlala in označila s signircem.

Če ugotovimo, da sem se jaz zmotila, to priznam in se opravičim. Ne vztrajam trmasto pri svojem.

Pri mnogih avtistih gre to skozi. Sami dojemajo isto kot jaz, potrebujejo dokaz o potrjeni ali ovrženi hipotezi in gremo lahko vsi naprej.

Seveda obstajajo avtisti, ki vidijo res samo svoje doživljanje, svoj prav. Obstajajo tudi taki, ki jih je krut svet naučil biti še bolj zaj**an, naučil lagati in namerno škodovati drugim.

Ko jaz nekoga prizadanem s svojo izjavo, to ni nikoli namerno. Pogosto sem netaktna. Še pogosteje dobesedna. Če me nekdo vpraša, kako se počutim in se ne počutim ok, to povem. Če me vpraša ali je bila hrana dobra in ni bila, to povem. Če me vpraša ali je nekaj v redu naredil in ni, tudi to povem.

Alitisti pa nič od tega ne naredijo. Rečejo, da je vse ok, pohvalijo slabo hrano ali slabo delo. Zahvaljujejo se tistim, ki jim lažejo in grajajo nas, ki povemo kruto resnico.

Zato bi si želela svet brez alitistov.

---

Besede na tem seznamu meni res veliko pomenijo. Ko nekdo krši vse to, mu ne dam drugih možnosti. Vsaj to sem se naučila z leti. Prijatelji in zavezniki z leti pridejo in gredo. Sploh jaz jih rada menjam kot gate. Redko kateri ob meni zdrži. Ker morajo imeti debelo kožo, sploh, če so nevrotipični. Pa nujno morajo biti iskreni, lojalni in zaupanja vredni. Dodala bi še empatični.

Lahko si predstavljate, da ob teh “zahtevnih” pogojih le redko kdo zdrži. Moja mama mi reče, da imam previsoka pričakovanja od ljudi. A so res previsoka? Meni se zgoraj našteti seznam lastnosti zdi osnova človečnosti. Tudi jaz delujem po tem principu. Tako se odzivam v odnosu z drugimi.

Res pa nimam več potrpljenja za kvazi odnose, take površinske, nepristne. Pogosto toksične. Ne, tega ne rabim in take ljudi vedno bolj uspešno odpikam.

Pri nas v zdravstvu zelo radi rečejo za kakšnega pacienta ali starša pacienta, da je psihiatričen. Mene ta beseda tako moti, ker je uporabljena kot žaljivka. No, najmanj kot predsodek. Da je nekdo psihiatričen, lahko reče le psihiater. Ne pa drugi. Pa še tu je vprašanje motenosti. Avtističen ni psihiatričen, ker se psihiatri motijo. Avtizem je stanje in ne bolezen oz. motnja.

Zame zelo radi rečejo, da sem psihiatrična. Karkoli že to pomeni v njihovi nestrokovnosti. Psihiatrična sem, ker zahtevam od drugih korekten odnos in iskrenost, ker ju sama dajem njim.

Zato pa imam v krogu bližnjih vedno manj nevrotipičnih. Ker ne znajo biti iskreni, zvesti in zaupanja vredni. Pa vzemite to kot predsodek ali ne. Mi je vedno bolj vseeno…

Mislim, da sem končno to, kar moram biti – jaz. Neupravičljivo (angl. unapologetic) avtistična.

Home Page