Komunikacija med generacijami

Te dni precej razmišljam o komunikacijskih razlikah med generacijami.

K temu me je spodbodlo par neprimernih sporočil ljudi, ki se jim je zdelo nujno potrebno komentirati moj družbeno kritični komentar. Našli so se v njem in so imeli instant potrebo, da mi to napišejo še v zasebno sporočilo.

Seveda me je njihov odziv jezil, s temi odzivi so posegali v moj osebni prostor, medtem ko je bil moj družbeno kritičen poslan v širšo javnost.

Potem pa sem začela raziskovati, koliko so te osebe stare. Skoraj vsi so bili 10 – 20 let mlajši od mene.

Nekateri so mi pisali že prej. Njihov tovrsten odziv zame ni bilo ravno presenečenje. Vedno je bilo treba iti preko mej in preko trupel, uveljavljati svoj prav in pri tem imeti zadnjo besedo.

Na tem mestu se sprašujem, kako so prišli do te odločnosti in potrebe po instantnih odzivih? Zakaj morajo tako nujno zasebno pisateljevati tujcu oz. bežnemu znancu? Mu dokazovati, da njegova izjava ne more biti resnična, če je oni niso doživeli tako.

Poudarek je na besedi “doživeli. Preko prerekanja sem namreč pri vseh ugotovila, da so bili bodisi premalo usposobljeni za določeno temo (samooklicani Facebook strokovnjaki) bodisi so nekaj površno prebrali in si informacijo površno zabeležili.

Za slednje jaz res ne morem prevzeti odgovornosti. To sem vsem tudi napisala. Bralnega razumevanja učim moje službene otroke, ne pa odrasli posameznikov, ki so predvidoma nevrotipični.

O Facebook kvazi strokovnjakih sem prav tako že govorila in z leti ugotovila, da jih je bolje pustiti pri miru. Mnoge sem tudi zbrisala ali jih blokirala, da me niso mogli več nadlegovati preko zasebnih sporočil.

Potreba po cenzuri

Vsekakor je brez veze, da se razburjam zaradi enih ali drugih, čeprav poskrbijo za mojo marsikatero neprespano noč.

Sem pa imela te dni razsvetljenje. Opažam namreč epidemično porast ljudi, ki tako funkcionirajo. Sploh v generacijah za mano.

Jaz ne bi bila jaz, če se tega ne bi lotila analitično. Ena od mojih mnogih kosti za glodati je že leta razkorak med generacijami.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/07/07/generacije-milenijcev-in-alfa/

Mi nismo odraščali z internetom, dobili smo ga šele v pozni mladosti.

Naučiti smo se morali pošiljati instant sporočila. Priznam, jaz jih še zdaj ne znam čisto – so ali predolga ali prekratka, s premalo informacijami.

Prejemniki mojih sporočil pravijo tudi, da znam biti neizprosna v njih: “Kako lahko tako komuniciraš?”. Pa rečem le bobu bob. Brez olepšavanja. Če moraš nekaj na hitro in kratko sporočiti, moraš biti enoznačen. Se mi zdi, da bi morali razumeti ta kontekst v mojih kratkih odgovorih (pa ga ne, zato izpadem groba).

V mojih dolgih odgovorih pa ne najdejo rdeče niti. Pravijo, da preveč razlagam podrobnosti. Se preveč trudim, da bi razumeli, kaj hočem povedati. Da ja nisem preveč groba in neposredna.

Nikoli ni prav!

Skratka, instant komuniciranje je vsekakor bližje generacijam za nami, ki so s tem odraščale. Prepolno tudi kratic in slik, ki jih jaz večina ne razumem. Seveda brez razlage in uvida, da bi mi tastari kdaj rabili prevod.

Drug izziv, ki ga imam ob spletni komunikaciji, je globalizacija in dostop vsakega do vseh. Meni niti na misel ne bi padlo, da osebno pišem nekomu zaradi njegovega komentarja na družabnih omrežjih. Tudi na cesti ne bi šla do tujca in ga kar tako ogovorila.

Mnogim pa je ravno splet omogočil širši nabor ljudi za ogovarjanje. Brez mej. Brez uvida, da osebe na drugi strani dejansko ne poznaš in o njem sklepaš na podlagi enega samega komentarja, ki si ga verjetno površno prebral.

Tretja lastnost mladih odraslih, ki je žal kar pravilo in ne izjema, pa je egocentričnost. Vzgajani so bili (prepogosto) permisivno. Privzgojeni v dvom avtoritete ter v hitro dostopnost do izpolnitve želja in potreb.

Nihče ne zna več počakati. Nihče ne zna več izpolnjevati navodil avtoritete (starša, učitelja, šefa). Za njih je že sam obstoj dovolj, da jim nekaj pripada. Mene so naučili, da si moram “pripadanje” zaslužiti, biti pridna in učinkovita.

No, o tem, kako narobe je funkcionirati po vzoru “biti pridna”, smo že debatirali.

“Ne!” je popoln stavek

Moja psihoterapevtka je rekla, da so mladi tu, da me naučijo lažjega razumevanja sveta. Pristopa “je**veter” in egoističnosti. Manj potrebe po ugajanju, ki me ubija.

Razumsko se strinjam. Res bi lahko bilo manj tega pri meni. Po drugi strani pa ne zmorem razmišljati na instant in brezmejen način.

Morda sem se z leti naučila komu poslati zasebno sporočilo, a zgolj v mejah pohvale. Nikoli pa graje in vsiljevanja nekih svojih pogledov.

Mislim, da enostavne rešitve ni. Je edino ta blog, da se bentim čez naš podmladek.

Pošiljam sporočilo v svet in čakam, da se po tej objavi spet napolni zasebni nabiralnik z mnenji vseh, ki se bodo v teh vrsticah našli…

Pa lepe praznike!