Spet je prišel čas, ko nekaj malega napišem o inkluziji oz. o pomanjkanju le-te kljub visoko letečim obljubam. Papir vse prenese.
Dr. Matej Rovšek je v enem od nedavnih intervjujev dejal: “Za uspešnost inkluzije je pomembno, da z njo pridobijo vsi učenci, to je prvi aksiom. Ne le, da so samo vključeni v redno šolo, pojaviti se mora občutek vzajemnosti, da je prepoznavanje raznolikosti na prvem mestu v šoli. To pa pomeni povsem drugo kulturo šole, ki jo je treba privzgojiti, kar se ne more zgoditi čez noč.”
Privzgajanje kulture inkluzivnosti je odvisno od več dejavnikov. V prvi vrsti nanjo najbolj vplivajo vzgoja doma in vzgoja drugod, od vzgojno-izobraževalnih inštitucij do (lokalne) skupnosti.
Kar se Janezek nauči, to Janez zna! Te besede so nam v času naše mladosti sledile na vsakem vogalu.
Kaj se dogaja z inkluzijo v šolah, so se razpisali že številni strokovnjaki. Skoraj nihče pa se ne ukvarja z inkluzijo na delovnem mestu.
Zgodbe mojih nevrorazličnežev so pestre in večinoma srce parajoče.
Odpustili so ga, ker je šefu iskreno povedal, da ni dober šef.
Izgubila je službo, ker zaradi težke disleksije ni znala napisati primernega dopisa za poslovnega partnerja.
Na razgovoru so ga takoj zavrnili, ker “oni z invalidi” ne delajo, bi ji preveč ovirali.
Zaposlili so ga, da so imeli plačane prispevke in druge stimulacije, njemu pa dodelili delo, ki ni bilo na nivoju njegovih kompetenc.
Skoraj nikjer se ne upoštevajo prilagoditve.
Prilagoditve za odrasle nevrorazličneže na delovnem mestu
Če delodajalci berete tole, morda dobite se kakšno idejo:
https://www.process.st/neurodiversity-inclusion/
Večinoma na delovnem mestu niti o integraciji ne moremo govoriti. Ko se nekdo javno izpostavi, da je nevrorazličen, je žal prepogosto žrtev bullyinga, pomanjkanja spoštovanja, opredeljen samo preko njegovih šibkosti.
Vsekakor pa je problem dvojne empatije povsod prisoten.
Problem dvojne empatije
Če se ti ne prilagodiš pričakovanim normam, letiš. Žal se prepogosto standardi za nevrorazlične še dvignejo, od njih se več pričakuje – kompenzacijo in/ali celo nadkompenzacijo na njihovih šibkih področjih.
Sodelavce briga, kdo zanalašč ponagaja. Je poln predsodkov ali se boji drugačnosti. Isto je s šefi.
Seveda so nekateri super, a te je treba iskati z lupo.
Nekoč mi je nekdo rekel: “Ti že nisi nevrorazlična, ker zmoreš funkcionirati v vsakdanjem življenju, v službi!”
Bohpomagi! A veš, koliko energije mi gre za maskiranje in mimikriranje?! Kako se moram zadrževati, da vratu ne zavijem predsodkarskemu sodelavcu ali šikanirajočemu se šefu. Slednji so poskrbeli, da sem letela iz kar nekaj služb. Večinoma odšla prostovoljno, ker nisem hotela biti več v tako toksičnih okoljih.
Ja… Do inkluzivnih šol je dolga pot. Do inkluzivnih delovnih mest pa še daljša!
P. S. Imamo tudi smernice za zaposlovanje avtistov:
IZJEMEN.SI 
Odgovorite Kje je sprejemanje nevrorazličnih? – Zavod Izjemen.Si Prekinite odgovor