Na mladih svet stoji, na starih pa obstoji

Gledam tale prispevek v včerajšnji oddaji 24ur in se čudim.

Na mladih svet stoji, pravijo.

Ko sem bila iskalka prve zaposlitve, me nihče ni snubil. Prekarno delo me je spremljalo skoraj 13 let. Nikogar ni zanimalo ali sem v tem času imela dovolj sredstev za preživljanje moje vedno večje družine. Brigalo jih je, kako sem reševala naše stanovanjsko vprašanje ter kako dolgo in čemu vsemu sem se odrekla, da lahko živim na svojem.

Za strokovni razvoj sem plačevala iz lastnega žepa. Boriti sem se morala na vse pretege, da so moje kompetence končno primerno ovrednotene.

Plača začetnika je v majhnih korakih lezla navzgor, vmes so nam zaradi recesije zamrznili napredovanja. Skozi je bilo obljubljeno, da bo z leti bolje. Samo vztrajaj in delaj. Usposobi na desetine mladih.

Zgledovala sem se pri starejših, se skušala učiti pri njih. Bila hvaležna vsem, ki so me bili pripravljeni učiti. Bila še bolj hvaležna tistim parim, ki so mi nesebično pomagali, čeprav jim nisem mogla nič povrniti v zameno. Sem jim vsaj glasno pela hlavospev – edino, kar sem lahko.

Ti “tastari” zdaj odhajajo, se upokojujejo. Počasi postajam jaz “tastara”. Poskušam slediti njihovim zgledom in svojo podporo predajam naprej.

Zdaj Ministrstvo za javno upravo ugotavlja, da je treba finančno bolje poskrbeti za mlade in upočasniti napredovanja tastarih.

Mladim je treba prečistiti trnovo pot, da ne bodo trpeli tako kot smo mi.

Istim mladim, ki ne znajo reči niti hvala nam tastarim. Za hlavospev še nikoli niso slišali. Pomoč in usposabljanje tastarih jim pripada.

Istim mladim, ki me sprašujejo, če morajo delo opraviti, da bo plačilo. A ni to logično?! Zakaj jih moram jaz učiti, da se v službi dela in ne čaka, kdaj bo ura odbila.

Istim mladim, ki rečejo, da bodo šli takoj, ko jim ni na zlatem pladnju vse prinešeno k mizi. Zato se jim takoj vse ustreže.

Jaz vse bolj postajam negrajoča stara baba, ki nadira predrzne mlade. Mi je ena od njih nedavno rekla, zakaj ji ne privoščim hitrejšega napredka. Kako sem lahko tako sebična?!

Mladi, ki tako menijo, ne razumejo, da zavist nima ničesar s tem. Prav tako nisem zlobna. Sem samo omejeno družbenokoristna. Za njihove bližnjice ne bom jaz garala in jim z lastnim potom tlakovala poti.

Zato spoštovana gospa ministrica predlagam, da premislite, kdo bo sploh hotel usposabljati vaše mlade, če boste nam tastarim odvzeli, kar smo čakali.

Vsaj to so me naučile generacije za mano. Občutek, da opravljaš družbenokoristno delo ne bo nahranil naših otrok in ne bo odplačal kredita. Čast in prostovoljstvo sta že dolgo passe.