Počivam

Končno so tu počitnice in končno sem več z mojo družino. V zadnjih dveh mesecih sem bila doma tri nedelje in pet popoldnevov čez teden.

Po drugi strani sem v teh dveh mesecih naklepala 58 nadur, od tega 50 neplačanih (sem in še bom koristila ure). Organizirala in izvedla sem eno konferenco, predavala na dveh drugih in se udeležila številnih izobraževanj.

Za dobro polovico tedna sem na hitro skočila še v Lizbono, kjer sem promovirala vključenost avtistične skupnosti v raziskave in svetovala raziskovalcem glede raziskovalnih tem.

Vmes sem se pogajala s sindikati in posredno v vlado za napredovanja v zdravstvu in urejala zdravstvene storitve specialnih pedagogov. Sočasno sem pomagala številnim članom našega društva Izjemen.si. Da je mera polna, sem se še podala v lokalno politiko zaradi izboljšanja pogojev za otroke s posebnimi potrebami (in druge otroke) v naši lokalni skupnosti.

Vse to za dobro družbe, družin s posebnimi potrebami in dobro mojega ceha.

Kaj pa moja družina, kje so oni?!

O vsakem novem angažmaju se pogovorim najprej z njimi. Zdaj me hči vpraša: “Koliko boš pa zaradi tega odsotna?”

Takšna vprašanja bolijo. Še bolj pa boli, ko si končno več ur z družino in ugotoviš, da so samozadostni. Te sploh ne potrebujejo več. Čisto vseeno je, ali si tam ali spet na telefonu, za računalnikom ali celo fizično kje drugje.

Zato zdaj dajem možgane na off in čivavo na stražo. Vljudno povem nadebudnim pozivom, da “zapiram pisarno” najmanj za en teden. Se spogledujem z odstopom z nekaterih funkcij. Svet se bo reševal tudi brez mene, mojih otrok pa ne bo vzgajala druga mama. Tudi spomenika mi nihče ne bo postavil. Samo prekurila se bom ponovno.

Zdaj počivam.

Trenutno mi je zelooooooo dolgčas. Ura je 5 zjutraj. Družina spi.

Čez par ur jih bom štrapcirala, da bodo morali iti kam z mano. Na jutranjo kavo v bližnji kafič, potem pa na sprehod do morja.

Ko me bodo imeli spet poln kufer, bom šla brat knjigo. Danes je dan reformacije.

Morda izrezljamo kakšno bučo v katero bomo dali svečko za naše umrle. Narišemo risbice na kamne, ki jih bomo namesto sveč nesli na grobove.

Morda celo prespim velik del dneva. Kot pretekle dni, ko sem spala po 8-10h. To je ob moji kronični nespečnosti in optimalnem funkcioniranju s pol manj spanja že malce nenavadno.

Nekaj bom že…

Dokler me ne bodo imeli vsi okoli mene dovolj.

Potem vam pridem nazaj težit.

Na (kmalu ponovno) svidenje!