Prilagoditve za odrasle nevrorazličneže na delovnem mestu

Ta teden sem imela zelo poživljajoč pogovor z Vanjo, ki se ukvarja s človeškimi viri in potenciali naših nevrorazličnežev. Iz naju so kar bruhale ideje, kaj vse bi se dalo postoriti pri nas v Sloveniji.

Včeraj pa je priletelo še sporočilo dveh mojih nevrorazličnežev. Enega so odpustili zaradi njegovih posebnosti, drugi pa vodja greni življenje, ker mora zanjo izvajati prilagoditve na delovnem mestu.

Ko so se za slednjo pisale prilagoditve, smo ji v skupnosti pomagali s pregledom in dopolnitvami njenih predlogov.

Prilagoditev ne rabi ves čas, a zavedanje, da so napisane, olajša marsikatero stisko.

Zavedanje, da so mi omogočene prilagoditve, mi da občutek večje varnosti. S tem pridobim več mentalne energije za komunikacijo na zadovoljivi ravni. Prilagoditve mi omogočajo, da sem bolj prisotna in se lažje zavedam okolice, lažje sprocesiram to, kar je izrečeno.

(Eleonora)

Fantastično mi je, da si nevrorazličneži sami napišemo prilagoditve. To je vendar smisel samozagovorništva in ena od najbolj pomembnih veščin, ki jih premoremo odrasli. Ubesediti, kaj potrebujemo, da bomo optimalno delali in produktivno prispevali k dodani vrednosti v družbi ter se ob tem dobro počutili.

https://link.springer.com/article/10.1007/s11019-019-09909-3

Vedno znova se vrnemo k problemu dvojne empatije. Kako težko je sprejeti nekaj prilagoditev in se malce približati svetu nevrorazličnosti, ga skušati razumeti in izkazati prepotrebno spoštovanje.

Tu je seznam prilagoditev, ki so bile posredovane zgoraj omenjenemu delodajalcu gospe, ki ima zdaj težave z vodjo:

• Resnično bi mi pomagalo, če bi bil vnaprej pripravljen dnevni red, v katerem bi bilo jasno, koliko časa bomo imeli za vsako temo in kdaj bomo morali končati sestanek. Če poznam časovno sosledje, se veliko lažje držim časovnih omejitev.

• Pomagalo bi mi tudi, da začnemo pravočasno. Jaz vedno poskušam biti tam pravočasno. Razumem, da morate včasih nekatere stvari dokončati, toda bolj ko se začetek dogovorjenega srečanja premakne naprej (zlasti ko 15 minut postane 25 brez potrditve), višja bo moja stopnja stresa, preden sploh začnemo.

• Ali lahko uporabljamo dnevno svetlobo namesto umetne?
• Kako pomembni so naslednji prosocialni elementi za vas: navezovanje očesnega stika, upoštevanje sedežnega reda, odsotnost čečkanja med pogovorom ali druge ponavljajoče se aktivnosti, gibalni odmori med sestankom? Kateri od naštetih elementov so za vas še sprejemljivi in kaj v vas povzroča nelagodje?
• Ali bi lahko sedeli v ležalnikih oz. mi dovolili, da sedim na prilagojenem sedežu na tleh? Počutila bi se bolj prizemljeno in veliko bolj varno. Posledično bi bila lahko bolj osredotočena na vsebino pogovora in ne bi imela slabih občutkov, ki bi jih morda morala predelati, se regulirati.
• Ali lahko med našimi pogovori uporabljam programsko opremo za narekovanje, da imam neke vrste podnapisov? To bi mi dalo več časa in priložnost, da resnično razumem, kaj mislite, in ostanem v pogovoru. Ko moje slušno procesiranje zaostaja in je preobremenjeno, lahko to uravnotežim tako, da preberem, kaj je bilo povedano. To bi mi zagotovo pomagalo v trenutkih preobremenjenosti. Včasih se spotaknem ob kakšno besedo v pogovoru, ki je ne razumem ali se mi ne zdi smiselna v tem konteksu in se z njo preveč ukvarjam. Ali pa je mogoče pogovor vizualno podpreti še kako drugače?
• Za ohranitev toka pogovora je pomembno, da uporabljam cim manj verbalih strategij obvladovanja pogovora (na primer strategij za sledenje pogovorom o neki temi v nedogled, skakanje z ene teme na drugo itd.). Če vidite, da sem odsotna, me lahko vrnete k temi na nežen, razumevajoč in jasen način?
• Ali je možna komunikacija preko sms med pogovorom, saj  lažje tipkam (pisati zmorem kadarkoli, ob govoru pa se pogosto presežejo moje zmožnosti slušne obdelave).
• Ali lahko občasno uporabim komunikacijske kartice? Nekatere mi pomagajo, da se med pogovorom bolj zavedam, kaj se mi dogaja. Nekatere pa so zame opora, s katero ustvarim povezavo izrečenih besed z mojimi predstavami v glavi.

• Če čutite, da se ne morete povezati z mano (ali pa povezava ni kakovostna), nežno položite svojo roko na mojo in jo pustite tam, dokler vas ne pogledam.
• Zavedam se, da je razumevanje neveralnih znakov, ki jih pošiljam, pogosto težje, vendar mi prosim povejte, kaj vidite, če se vam kaj zdi neprimerno. Ne razlagajte, samo poimenujte moj odziv. Večinoma je dovolj, da se vrnem k pogovoru tako, da poimenujem svoje neverbalne znake. Lahko bi jih poimenovala tudi sama, a sem pogosto ujetnica starih vedenjskih vzorcev in tisti trenutek ne zmorem. Naslednji neverbalni znaki pogosto pomenijo, da je bila moja sposobnost slušne obdelave presežena:
• višji ko je moj glas in preprostejši kot je moj besedni zaklad, bolj trpim za selektivim mutizmom (regresijo):
• bolj ko imam zapleteno besedišče in rabo jezika ter manj kot imam raznoliko intonacijo, bolj sem v enciklopedičnem delu svojih možganov;
• ko se moj ritem govora očitno pospeši ali upočasni;
• ko se zdi, kot da gledam skozi stvari in nimam več svoje tipične obrazne mimike.

Meni se zdijo te prilagoditve čisto na mestu in dokaj lahko izvedljive. Kaj pa vam?