Ko ti vse narobe gre, le nasmehni se

Včeraj sem imela “predavanje” o rezilientnosti naših otrok v kontekstu novosti, ki jih prinašajo raziskave mednarodnih projektov, v katerih zadnja leta sodelujem.

Predavanje sem dala v navednice, ker je bilo vse drugo kot to. Svoja predavanja pogosto izvajam le delno pripravljena, ker dajem prednost pobudam in vprašanjem iz občinstva. Okvirna tema je, vprašanja pa so lahko takšna in drugačna.

Tale zadeva včeraj je ena tistih, na katere sem najmanj ponosna. Pogovor kar ni in ni stekel. Počutila sem se kot nek dolgočasni strokovnjak, ki pridiga napačnim in jim vedno znova razlaga to, kar že vedo, nekateri precej bolje od mene.

Zdaj bo nekdo rekel: “Ni bilo tako slabo, samo ti si preveč samokritična!”

Tako sem se počutila.

Zelo pomembno se mi zdi, da vam razložim kontekst vsega skupaj, zakaj se ni izteklo, kot sem vajena.

Predavam že vrsto let in predavanja nevrorazličnim družinam obožujem, saj smo v isti kaši.

Včeraj pa je bil moj avtistični dan.

Tisti, ki ste me videli in poznate mojo zmožnost maskiranja, ste me imeli čast na trenutke videti tudi brez maske. V hudem senzornem overloadu. Doma jih imam veliko, v družbi pa pade en očiten na vsako drugo prestopno leto.

Začelo se je s kosilom. Moj sin naj bi se nam pridružil v Tuhelju, a je glede na prvotne načrte pošteno zamujal. Nisem vedela, kako bom speljala čas kosila in kako ga bom pričakala, da mu bom lahko pomagala z regulacijo ob prihodu.

Logistika ga je vrgla iz tira, kot ga je vrgla babica, ki ga je zjutraj na “napačen” način pospremila na regijsko tekmovanje iz logike. Stiska ob spremembah, kako se bo znašel v neznani šoli. Celo noč ni spal, ko je tuhtal, ali bo sprejet in peljan do prave učilnice ali ga bodo vodile označbe, ki so včasih malo preveč samoumevne in zanj premalo jasne.

Babi ga je napačno pospremila, ker je začela s “saj si že velik, to pa ja ne sme biti problem, sploh pa je šola blizu doma”. Posploševanje (ne vem, če je pravi prevod iz angleščine – gaslighting) je najhuje. Midva narediva načrt, najdeva rešitve za vse dokaj predvidljive izzide. Potem gre sam, ni problem. Ve, da bo eden od izzidov. Opremljen je s strategijami.

Skratka, zaradi vsega tega sem bila precej na trnih in prišla na kosilo minuto pred stampedom hrvaških bančnikov (ali nekaj podobnega).

Posedli so nas za mizo tik ob samopostrežnem delu. Ker je bilo vsepovsod rezervirano, naš najljubši odmaknjen kotiček v dvorani kar naenkrat ni bil več dostopen za nas.

Stampedo sem čutila že z vibracijami. Tla, strop in luči so se tresle. Mimo mene je prišlo več kot 50 tako in drugače naparfumiranih, z vonjem po alkoholu in cigaretah podprtih glasnih Hrvatov.

Da je bila mera za moj senzorni overload polna, je bil prostor za mojim hrbtom stičišče njihovih srečanj in glasnih pogovorov. Najhuje od vsega pa je bilo, da kar nekaj tudi ni speljalo ovinka ob ozkem prehodu in me večkrat zadelo v hrbet ali stol.

Po 10 minutah teh senzornih obremenitev po vseh možnih kanalih sem mislila, da bom kričala. Glavo mi je tiščalo v hudem primežu, jokala sem in nisem mogla dihati. Prijateljica me je videla in me poslala na teraso na time out, a so bila vrata zaprta, jaz pa kot živina pred zakolom, ki rine v ogrado.

Malo se mi je vseeno uspelo zregulirati ob umiku od mize. Toliko, da sem po kosilu prilezla do naslonjača pred recepcijo in tam čakala mojega sina.

Prišel je z zamudo, oba sva bila slabo zregulirana in jačala slabo regulacijo eden drugega. Njegova rutina je bila zrušena, pozabila sem njegove natikače, bil je neprespan. Jaz pa do zadnje celice senzorno vzdražna.

Povrhu pa je moja “žena” M. imela grozno potrebno po terapevtskem dotikanju, ki ga nikakor nisem zmogla tisti hip, in pumpanju mojih pup, da me žgečkajo v bazenu. Pihanju vode v hrbet, plezanju po meni, špricanju in razigranemu kričanju na moja ušesa.

Moje telo je tako buhtelo celo popoldne. Potem je prišla večerja. Končno v našem odmaknjenem kotičku. A spet ne brez peripetij. Pozabili so nas postreči s pijačo. Ko je končno tik pred mojim predvidenim odhodom prišla, so mojo pijačo še polili.

Jaz vsa živčna, ker sem že zamujala na predavanje, brez zadoščenih osnovnih potreb. Saj veste kako je “lačen si čist’ drugačen”? No, žejen ob dehidraciji po ekstra klorirani vodi si drugačen se bolj…

Pridrvela sem v dvorano. Močne luči in njihovo brnenje so me spravile čez rob. Kričeči otroci, s katerimi ponavadi zelo rada delam in me skoraj nikoli ne motijo, tudi.

Moje telo je bilo tako bitko, da možgani niso zmogli koherentno speljati ene misli. Začela sem lapati kar nekaj v tri dni, se večkrat ujela, da ne vem, kako bom zaključila tekočo poved.

Občinstvo je čutilo moj odpor. Nisem hotela biti tam. Hotela sem se zabubiti v svojo jamo in deregulirati. Ali pa kričati nekje zunaj v dežju.

Med nami je bil zid. Navzven sem delovala oholo, pametovala in bila nedostopna. Navznoter pa komaj predihavala.

Ko so se po nekaj minutah mučne tišine nekateri vseeno opogumili, da kaj vprašajo, sem spet imela blackout ob odgovorih. Moji generični odzivi so še povišali zid med nami. Predavanje je bilo kaj hitro zaključeno.

Spala sem bolj malo. Zdaj se obračam k predihavanju na moj način. Z zapisom na blog, mojo terapijo, s sporočilom tja nekje v zrak, če ga bo kdo prebral.

“Ko ti vse narobe gre, le nasmehni se,” pravijo Leteči potepuhi. Moj nasmeh, če je sploh bil včeraj viden, je bil zlagan. Zdaj, ko sem se spihala s tem zapisom, pa morda ne bo več. Hvalabogu za ta blog. Zame zlata vreden.