Problem dvojne empatije

Problem dvojne empatije je zame vedno večji izziv. Od nekdaj sem mislila, da sem jaz tista, ki se mora prilagajati svetu. Zamaskirati svoj jaz. Mimikrirati druge, da ne bodo opazili, da nisem ista kot vsi.

Osnovna šola je šla kot po maslu. V srednji sem že postajala izbočenec, na faksu pa vedno večji trn v peti nekatetih sošolk in profesorjev.

Vse to je še nekako šlo. Vrag je vzel šalo ob zaposlovanju. Zaradi moje vedno težje prilagodljivosti v manj spodbudnih okoljih sem zamenjala kar nekaj služb. V eni so poskusili z vsemi možnimi manevri, da so se me znebili.

Vse zaradi moje netimskosti. Prevedeno v moj jezik – zaradi iskrenega mnenja o možnih spremembah neustreznega sistema.

Zdaj delam v super ekipi. So se tudi navadile na moje posebnosti. Včasih jih slišim, da sem preveč anakastična, drugič se skupaj smejemo mojim nevrorazličnim dogodivščinam in napačnemu razumevanju situacij. Nikoli se ne čutim kot outsider, kar sem v nekaterih okoljih vsak dan čutila.

Takrat sem doživljala šikaniranje. Zdaj vse skupaj razumem kot problem dvojne empatije. Neinkluzivno okolje. Ga ga land, kjer rabijo sebi enake ali pasivne ljudi, ki jim kimajo. Ne rabijo nekoga, ki bi rad spremenil njihovo konformnost, ki jih bombardira s tisoč in eno idejo in se sprašuje o legitimnosti navodila vodje.

Zdaj vem, da ni bil problem v meni, ampak v njih. Oni kot nevrotipični nimajo empatije. Stremijo k asimilaciji nevrorazličnih.

It was their way or the high way. So I chose the high way.

S to odločitvijo, ki je bila takrat zame strašljiva zaradi socialne negotovosti in morebitnega halo efekta ob iskanju novih delodajalcev, sem si naredila najboljšo uslugo.

Iskala sem okolja, kjer lahko rastem, kjer me sprejmejo medse in me spoštujejo. Enako kot jaz njih. Temu se reče dvojna empatija.