Pred kratkim sem poslušala dva najstniška aspija, ki sta se pogovarjala.
“Ma pusti ti fotra, on je tečen. Mamo moraš imeti rad. Ti pomaga, vse naredi zate. Pospravlja, ti kuha, ti prinese čista oblačila…”
“Ampak fotr res nič ne naredi. Od njega nimam nič. Samo teži mi. Cele dneve. Naredi to, naredi ono. Tvoja mami je res super. Jaz bi tudi imel tvojo mami, da bi mi kuhala. Moja hoče, da jaz pospravljam. Kje pa imam čas? Danes zaradi nje nisem mogel priti na višji level (op. a. v igrici).”
“Zakaj ne morejo biti vse mame tako prijazne in delati stvari za nas?! Nam pustiti igrice? Tvoja je smotana, moja je kul.”
Pa sta se zmenila…
Pokala sem od smeha. Najprej zaradi njune definicije ‘biti prijazen’, nato na račun ozkega doživljanja ljubezni – torej, kakšne koristi ima otrok od starša.
Če bi mojega najstniškega aspi sina vprašali, kdo je doma manj prijazen in bolj zatežen, bi takoj ustrelil: “Mama!”
Sama sebe imam za prijazno. Imam se tudi za strogo mamo, ki zna (večinoma dosledno) postavljati meje. Zahteva od otrok aktivno udeležbo pri gospodinjskih opravilih, skladno z zmožnostmi glede na starost.
Naši znajo vse zrihtati sami, od kuhanja do pranja. Seveda jaz večino časa za to skrbim, a imajo zadolžitve enako kot vsi ostali družinski člani. Sploh v prvem valu epidemije smo vsi delali vse…
Kuhajo tudi sami, ko je nuja ali posebna želja. Naša 7-letnica tudi speče kaj, skuha bolj kompleksne jedi ob predhodnem očetovem mise en place.
To, da sem mojim otrokom tečna, ker od njih zahtevam določena pravila in obveznosti, me ne gane. Pač sem. Dajem jim dobro popotnico za večjo samostojnost v življenju.
Bi rad jedel drugo jed, kot je ta na mizi? Prav, skuhaj si jo!
Si pozabil narediti nalogo in prinesti določen material v šolo? Zmeni se s sošolcem, da ti ga posodi. Tu imaš denar in skoči v trgovino. Lahko pa priznaš učiteljici, da si pozabil in vprašaš za drugo priložnost.
Bi nujno rabil točno določen kos oblačila, ki ni romal v koš za perilo, temveč je čakal na boljše čase v kotu tvoje sobe? Smola, operi sam ali pa se naslednjič odzovi, ko se po hiši derem, če ima kdo še kaj za oprati.
Vse izkoristim kot učno priložnost in razvijanje strategij za večjo samostojnost pri vsakodnevnih aktivnostih.
Saj to je osnovni cilj vzgoje. Vzgojiti samostojnega in s sabo zadovoljnega odraslega.
Če bo nonstop mama hotel, servis, karkoli že, ne bodo naši otroci v prihodnje nikoli ne samostojni, ne zadovoljni. Vedno bo kdo tečen in grd, ko se ne bo namesto njih naredilo. Če ne bo fot’r, bo mat’. Kdaj drugič bo pa učitelj, delodajalec itd.
Nisem ravno ljubitelj Juhanta, ker rad še dodatno vzbuja slabo vest pri starših nevrorazličnih otrok. Sami presodite – nekaterim zelo ustreza, nekaterim ne. Odvisno kakšen pristop za spremembo lastnega vzgajanja potrebujete.
V spodnjem prispevku, kjer poudarja, da preveč ujčkamo otroke in bi jih lahko spodbujali k večji samostojnosti v okviru vsakodnevnih veščin, pa se izjemoma z njim strinjam.
Ivana Gradišnik v odzivu na ta članek ob debati v skupini našega društva Izjemen.si na temo “(ne)ujčkanja” pravi:
“Slovenskim otrokom predvsem manjka občutka smisla in smiselnosti v zvezi z rečmi, ki jih počnejo ali morajo početi, zlasti v šoli, vendar tudi doma. In manjka jim hranljivih, pomenljivih odnosov s pomembnimi drugimi. Tega jim manjka in to je dejavnik, ki je najbolj relevanten za razvoj vsega, kar omenja mojster Juhant, ne pa nekakšno “ujčkanje”, karkoli že to komu pomeni.
Vsakemu staršu ta beseda in njene konotacije pomenijo nekaj drugega. Daleč od tega, da bi vsi “ujčkali” enako. Nadalje si drznem reči, da je to, čemur praviloma populistično pravimo “ujčkanje otrok”, v resnici, če mene vprašate, bolj ko ne “ujčkanje lastne neodgovornosti”, mislim starševske, ker to “ujčkanje” praviloma poganja zlasti beg pred osebno odgovornostjo odraslih, negotovost, občutek nemoči in abdikacija odgovornosti in moči, ki ju po pravilu imamo nad otroki – ne pa nekakšna vera v to, da so otroci božčki.
V resnici so slovenski odrasli precej grobi do otrok, v besedah in dejanjih. In seveda je tudi veliko tega, čemur se pravi “ujčkanje”, v resnici prej nevrotična težnja odraslih ohranjati otroke v podrejenem, odvisnostnem in s krivdo naphanem odnosu. S tem si odrasli namreč umetno blažimo lastni temeljni občutek neadekvatnosti in pomanjkanja samospoštovanja.”
Se popolnoma strinjam z njo, v vsaki besedi vsake vrstice.
Kaj pa vi?
IZJEMEN.SI 
Komentiraj