DO RE MI inkluzija

Včeraj se je naše društvo udeležilo mednarodnega posveta Skrivni svet avtizma.

Žal sem posvet delno zamudila, ker sem v službi imela še sto in eno stvar za postoriti preden sem se lahko po dolgem času spet podala na Bled.

Že takoj je bilo videti, da je ta posvet na čisto drugem nivoju. Mešanica fenomenalnih nastopov in osebnih zgodb. Zraven pa še strokovnih predavanj, tj. takšnih uporabnih in ne kar neko brezvezno teoretiziranje, ki smo ga žal prepogosto deležni na permanentnih izobraževanjih.

Gospa Nuša Piber, glavna pri Glasbenem centru DO RE MI, nam je v čustveno nabitem posvetu podarila tisto, kar sem jaz dolga leta iskala. Osredotočenost na pozitivne plati avtizma oz. nevrorazličnosti na sploh.

Končno smo prestopili mejo motenosti in iskali izjemnost. Izjemne darove naših otrok. Izjemno borbenost naših staršev. Izjemno energijo in popotnico za naprej.

Nastopi otrok so bili resnično izven tega sveta – fantastični! Zaprla sem oči in se prepustila njihovim brezhibnim interpretacijam in lastnim skladbam. Popolnemu posluhu. Harmoniji z drugimi.

Nisem glasbenica, znam zaigrati le vrsto otroških peamic na klavir, kitaro in flavto. Samouk. Odkar nam je Katarina podarila klavir, se malo več trudim v tej smeri, a me branje not spravlja ob živce. Nisem pa dovolj kompetentna, da bi igrala po posluhu. To, kar mnogi naši avtisti zmorejo tako – mimogrede.

Edino ena stvar me je motila med nastopi… Čudovito glasbo je stalno motilo brnenje projektorjev. Pa močne luči. Včasih sem si morala celo zatisniti ušesa in močno stisniti veke, da sem lahko moj sluh preusmerila v samo glasbo.

Dražljaji so me do te mere zasičili, da nisem več zdržala do konca in sem zadnji del raje poslušala iz varne avle Festivalne dvorane Bled. Ob prijetnem klepetu s Špelo, eno od organizatork posveta.

No, toliko sem še počakala, da sem poslušala Alena Kofola, mojega cenjenega stanovskega kolega, ki je sodeloval na zaključni okrogli mizi o inkluzivnosti inkluzije.

Alen je čudovito primerjal naš šolski sistem s Frankensteinovo pošastjo. Kompozito različnih delov, ki jih malo vmes zamenjaš, spremeniš, posodobiš, a drugih delov o tem ne obvestiš. Možgani ne vedo, kaj roka dela.

Bistvo njegovega govora je bilo, da si preveč kompliciramo življenje, svet posebnih potreb. Premalo pa po drugi strani poskrbimo za te posebne oz. kot jih Alen poimenuje ‘dodatne potrebe’.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/01/20/ucne-priloznosti/

Po njegovem smo vsi do neke mere posebni in vsi potrebujemo inkluzijo, tako nevrorazlični kot nevrotipični. Ravno to Glasbeni center DO RE MI izvaja ze leta.

Neslišno oz. neuspešno slišano s strani odločevalcev na ves glas sporočajo, da bi bilo potrebno tudi v glasbenih šolah uradno narediti prilagojen program za nevrorazlične. Za vse, ne le za avtiste. Tudi za dislektike itd. Sami tovrsten program za avtiste izvajajo že leta. Zaradi nepripravljenosti sofinanciranja države žal nedostopno mnogim, ki bi tovrstni program potrebovali.

Veliko govora je bilo poleg o talentih mladih nevrorazličnežev tudi o srčnosti in empatičnosti naših avtistov. Kako se da z lahkoto priti preko neprilagojenih oz. slabše prilagojenih vedenj do izjemnih skritih čarov in kompetenc.

Z razumevanjem, s sprejemanjem, s spoštljivostjo in dokončno s popolno inkluzijo. Skupaj smo v tem. Ob nekaterih prilagoditvah in dodatni strokovni pomoči za tiste z dodatnimi potrebami, kot pravi Alen.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/03/11/kako-poskrbeti-za-nevrorazlicne/

Če drugače ne, nas bo v pravo inkluzijo vodila glasba.