Komunikacija je bistvenega pomena za socialno interakcijo. Pri avtistih iščemo vse možne poti do komunikacije.
Z nekaterimi preko senzornih dražljajev, z drugimi preko različnih s kretnjo in/ali s slikami podprtih metod.
Z mnogimi pa lažje komuniciramo v angleščini. Zato ob današnjem svetovnem dnevu za avtizem spet recikliram svoje stare objave.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2021/04/03/i-prefer-to-speak-english/
“Never give up soldier!” je bil stavek, ki ga je izrekel eden od Suzaninih dvojčkov pred točno letom dni.
Ta stavek odmeva v moji glavi že od takrat. Kako je s to kratko mislijo zajel vse.
Najprej komunikacijo (pač v perfektni angleščini, ker tako komunicira).
Nato empatijo – do družine, do okolja. Navsezadnje do sebe in drugih avtistov. Nikoli ne obupaj!
Nazadnje pa tudi naš boj. Družine z avtizmom smo namreč največji bojevniki. Vojaki v službi ozaveščanja in upoštevanja pravic, iskanja rešitev in obravnav.
Z avtisti (namenoma ne uporabljam besedne zveze “z MAS” kljub politični korektnosti) zmore komunicirati na ustreznem nivoju le peščica ljudi.
Najprej jih moraš začutiti. Dr. Branka D. Jurišić, vrhunska specialna pedagoginja, ki je pogosto orala ledine pri delu z avtisti pri nas, pravi: “Za avtizem si okužen ali ne.”
Okuženost pomeni v prvi vrsti, da te ni strah in nimaš odpora. Žal ga premnogi strokovnjaki, ki delajo z otroki s posebnimi potrebami, imajo. Le-ti z avtisti nikoli ne vzpostavijo prave komunikacije.
Nato moraš biti dober poslušatelj in raziskovalec.
V službi imam dečka, s katerim se morava vedno najprej prebožati in zmasirati roke, da lahko greva v nadaljnjo interakcijo. Če ne bo prejokal uro.
Imam spet drugega dečka, s katerim v interakcijo pridem le preko močnih senzornih dražljajev vestibularno in kinestetično. Drugače ne bo govoril z mano. Bo razbijal in mi sobo obrnil na glavo.
Imeli smo že avtiste, ki se jim je odprl svet komunikacije, ko so bili zadoščeni vsi pogoji za senzorno ravnovesje. Torej tudi ustrezna temperatura in vlažnost zraka, odsotnost kakršnih koli zvočnih dražljajev (tudi radiator in luči znajo moteče šumeti), prava osvetljenost, pravilno nameščeno otrokovo telo na sedišču itd. Seveda tudi luna, poravnanost planetov, pritisk v ozračju, vreme. Vse to mora biti v ravnovesju.
Tudi to so lahko ovire za komunikacijo in socialno interakcijo.
Najbolj pomembno od vsega pa je, da avtista ne silite v komunikacijo in interakcijo. Bo že, ko bo hotel. Ko da najmanjše pobude, jih hitro sprejmite in iz njih gradite.
Zveni nenavadno od nekoga, čigar poklic in naloga je spraviti avtista na višji nivo komunikacije. A le preko čakanja in potrpežljivosti vas bodo spustili v svoj svet in se vam odprli.
Šele potem boste imeli priložnost uporabiti njihov jezik. Kot sem že prej omenila, je potrebno najti pravi jezik ali vsaj prevajalca za ta jezik. Bodisi senzoren bodisi tuj bodisi slikoven.
Pri verbalnih in višje funkcionalnih avtistih je potrebno razumeti njihov jezik in sporočanje, četudi je slovenski. Avtisti so namreč pogosto dobesedni.
Dalje, stereotipi ne veljajo za vse. Kar funkcionira pri enem avtistu, pri drugem morda ne bo. Tudi odsotnost teorije uma, socialnega mišljenja in konec koncev empatije in zlati standard za avtizem.
Jaz imam vsega tega več kot preveč. Včasih še preveč. Včasih pa očitno premalo. Odvisno od mojega ravnovesja, o katerem smo zgoraj debatirali.
Moj sine me je vpeljal v ta čudoviti svet. Svet v katerem sem od rojstva živela, a ga nisem razumela. Nisem vedela, da je to moj pravi svet. Zdaj vem…
Naj vam bo današnji dan v opomin, kako čudovit zna biti svet avtizma. In vabilo, da se vanj z odprtimi rokami podate. Lep svetovni dan avtizma vam želim!
Odgovorite Novopečenim staršem otroka z avtizmom – Zavod Izjemen.Si Prekinite odgovor