Meni je bilo včeraj fantastično poslušati o avtistični izčrpanosti oz. preutrujenosti in izgorelosti, ki nima veze z izgorelostjo zaradi preobremenjenosti, stresa in travmatičnega otroštva.
https://tanjamatko.com/izgorelost-moja-pot-v-pekel-in-nazaj-1-del/
Ne da minimaliziram izgorelost nevrotipičnih, a pristopi pri prepoznavanju in posledično pri zdravljenju nevrotipične izčrpanosti in izgorelosti je pomembno drugačen od nevrorazlične.
Profesor Tony Attwood in dr. Michelle Garnett sta v svojem predavanju o avtističnih dekletih in ženskah revolucionarno govorila o avtistični izgorelosti.
https://www.autism.org.uk/advice-and-guidance/topics/mental-health/autistic-fatigue/autistic-adults
Meni je bilo to revolucionarno, ker še nekdo izven naše avtistične skupnosti govori o tem. Sploh pa vrhunska, svetovno priznana strokovnjaka kot sta Tony in Michelle.
Avtistična izgorelost je moderen termin. V naši skupnosti se o njej govori šele zadnjih nekaj let. V stroki tega niti ne poznajo. Psihiatri in pedopsihiatri, sploh slovenski, o tem nimajo pojma.
https://www.spectrumnews.org/news/autistic-burnout-explained/
https://www.nytimes.com/2021/09/03/well/live/autistic-burnout-advice.html
Dejansko lahko pregoriš zaradi oveloada ljudi in socialnih stikov, nerazumevanja in konstantnega maskiranja.
Če si perfekcionist, še toliko hitreje. Ob dodatnih senzornih in čustvenih overloadih pa sploh.
Kaj narediti? Za začetek NIČ, ker takrat res ne zmoreš. Solitude.
Potem postopoma v družbo, angažmaje. Čuječnost in joga menda pomagata. Meni so pomagali družina, filmski maratoni in narava. Vsak ima svoj način spoprijemanja, dejavnikov za izboljšanje. Pomaga tudi, ko na glas poveš in slišiš, da nisi sam…
IZJEMEN.SI 
Komentiraj