Izgorelost ne sme biti več tabu tema

V zadnjem času sem sledila več pogovorom o izgorelosti med zdravstvenim in pedagoškim kadrom.

Neka gospa (iz konteksta bi razbrala, da je zdravnica, verjetno psihiatrinja) je na družabnem omrežju napisala, da je izgorelost stvar osebnostnih potez. Izgorijo labilni ljudje.

Meni se zdi tovrstno etiketiranje sila škodljivo, sploh s strani strokovnjakov, ki bi se morali spoznati na to.

Prvič, izgorelost lahko doleti vsakogar. Ko je mera polna, je polna.

Drugič, so različni vzdržnostni pragi za dojemanje stresa in soočanja z njim, kar nima veze z labilnostjo.

Tretjič, v tem negotovem, kovidnem in kvazi vojnem stanju smo še toliko bolj dovzetni za povišano tveganje v smeri izgorelosti.

Da dodam še svoj piskerček.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2020/06/06/ko-peljes-na-hlape/

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2020/04/14/konji/

Stopnje izgorelosti so pogostejše pri negovalnih poklicih. Zelo visoka stopnja je pri specialnih pedagogih.

Pogosteje izgorevajo starši od tistih brez otrok.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2022/02/13/dovolj-dobra-mama/

Izgorelost je vsekakor pogosteje pojavna pri starših otrok s posebnimi potrebami, sploh z avtizmom.

Zato tudi tako težim z respite in potrebo po času zase in za partnerstvo. Samo spočiti starši se lahko ustrezno soočajo z bombicami in bombami, ki jih prinese vzgoja nevrorazličnih otrok.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2019/03/03/zdruzenje-bodi-zdrav/

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2019/06/16/zdruzenje-bodi-zdrav-2-0/

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2019/06/02/respite-ali-oddih-za-starse-nevrorazlicnih/

Raziskave potrjujejo tudi višje tveganje za izgorelost pri nevrorazličnih. Obstaja celo termin autistic burnout, ki nima veze s poklicno ali podobno izgorelostjo.

Nekatere osebnostne karaktetistike vsekakor pripomorejo k večjemu tveganju. Najpogosteje so to perfekcionizem, tesnobnost, anksioznost. A zame to niso labilni ljudje!

Naše generacije so bile vzgajane, da moramo trdo delati, stremeti k perfekcionizmu in iskati potrditev okolice.

Ko se kje zalomi, ti rečejo: “Potrpi še malo. Nastavi drugo lice.” Trpiš, čakaš, nastavljaš eno in drugo lice, potem pa je enkrat dovolj.

V tistem trenutku pomilovanje, svetovanje in pokroviteljstvo ne pomagajo. Pomaga biti slišan in zavedanje, da je nekdo tu zate, brez vse zgoraj naštete prtljage.

Šele, ko mine, si lahko rečeš, da si zmagal. Si dovolj dober. In svet je lepši, ker si na njem.