Šola za življenje

“Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja. Ko človek shodi, se mu odpirajo korak za korakom prostrani svetovi, se mu razkrivajo, ga obsipljejo svetla bogastva.” (Ivan Cankar, Moje življenje)

Moja generacija še predobro pozna enajsto šolo pod mostom. Če ne iz knjige, pa v lastnem življenju.

Kot otroci smo bili stalno izpostavljeni različnim učnim priložnostim. Učili smo se v naravi, v domači delavnici, po vrtovih. Domov smo hodili samo jest in spat.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2019/07/25/v-nasih-casih-je-bilo-bolje/

Naši starši, predvsem pa stari starši, se niso tako usmerjeno ukvarjali z nami. A smo se vseeno naučili. Brez popoldanskih tečajev, DIY tutorialov, brskanja po internetu. Za informacije smo morali iti v knjižnico ali poiskati koga starejšega, ki določeno znanje oz. spretnost že ima.

Današnje generacije rabijo takojšnji servis. Sploh otroci milenijcev, ki so že sami vajeni takojšnjega servisa. Kot predstavnica prve generacije milenijcev se posipam s pepelom. In trdim, da sem še stara šola.

Nam nikoli ni bilo dolgčas, smo se že s čim zamotili. Naj bo to gibalna igra z drugimi otroki v soseščini, branje knjig, pomoč pri domačih opravilih.

Seveda pri nas doma niso manjkale risanke in filmi ter računalnik. A vse to je bilo zanimivo le do ure, ko so se začeli zbujati še ostali otroci (jaz sem od nekdaj hodila spat s kurami in sem se s petelinom zbudila).

Če se vrnem na enajsto šolo. Odraslih animatorjev ni bilo. Tudi dragih igrač in naprav ne. Bili smo en z drugim. Raziskovali skrite kotičke naših krajev. Zame sta bila to Šoštanj (čez vikend in med počitnicami) in Ljubljana Bežigrad (čez teden).

Znala sem marsikaj. Vezla sem goblin, šivala s šivalnim strojem, pletla, kvačkala. Znala sem narediti piščal iz veje. Zdaj žal mnogo od tega ne znam več.

Kmalu so moja strast postale tudi knjige. V enajsto šolo so včasih šle z mano, postopoma pa so me prevzele in sem se zanje odpovedala igri zunaj.

Mojim otrokom je večkrat dolgčas, sploh zdaj, med počitnicami. Trenutno imam veliko potrebo po moji vlogi animatorja in organizatorja dogodivščin.

Peljali smo se z vlakom, šli v Hišo iluzij, kmalu gremo še na ogled reaktorja in pospeševalnika. Vsakodnevno raziskujemo naš kraj.

Svoje enajste šole nimajo. Sami nočejo iti, prijateljev si ne poiščejo. Njihovi prijatelji so v drugem kraju, kjer smo prej živeli in kjer obiskujejo vrtec in šolo.

Nostalgično se spominjam svojega otroštva, a jim ga njim ne morem “priučiti, da bi ga vzljubili”. Zdaj so drugi časi. Tudi njihovi vrstniki se manj igrajo na prostem, brez vidnega cilja ali animacije.

Doma morajo biti samostojni, pomagati pri opravilih. Skušam jih učiti veščin iz otroštva. Pa nisem ravno uspešna.

Ko bodo začeli hoditi v šolo v našem kraju, bo pomojem lažje. Upam, da tudi kakšna enajsta šola pade. V takšni ali drugačni obliki.