Dovolj dobra mama

Večkrat se vprašam, če sem dovolj dobra mama.

Vem, da nisem popolna.

Ob rojstvu sina sem še stremela k tisti popolnosti, prebiranju knjig in člankov o vzgoji, spodbujanju razvoja. Kupovali smo vse mogoče didaktične igrače, ga hranili samo z bio/eko hrano vrhunske kvalitete. Se mu posvečali dan in noč.

Sčasoma nismo zmogli vseh spodbud, ki smo si jih želeli nuditi. Po neprespanih nočeh je bila energija vedno manj na nivoju, ki ga je potreboval. Kvalitetno skupno preživljanje časa se je spremenilo v couch potato stanje.

Takrat me je začel prevzemati hud občutek krivde. Nisem bila dobra mama.

Z leti in ob pomoči nekaterih izjemnih žensk in strokovnjakinj, soborkah v vrsti mam otrok s posebnimi potrebami, sem se naučila, da ne rabim biti najboljša mama.

Moram biti dovolj dobra mama!

Mama z vsemi posebnostmi. Ob dobrih dnevih popolna, ob slabih ne. Mama, ki si zna vzeti čas zase in za partnerstvo. Takšna, ki reče: “Trenutno ne zmorem, sem preutrujena. Bova naredila kasneje, zdaj pa rabim 15 minut za počitek.”

“Samo spočita mama se lahko kvalitetno posveti otroku”, tako so me naučile moje soborke. Če ne pregoriš. Kar sem že trikrat, pošteno!

Pred leti sem pisala o potrebi po respite pri starši nevrorazličnih otrok:

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2019/06/02/respite-ali-oddih-za-starse-nevrorazlicnih/

Resnično pomaga! Ko si spočit, se lažje soočaš z vsakodnevnimi bombicami. Se lahko bolje posvetiš družini. Z njimi začneš preživljati čas na kvalitetnejšem nivoju.

Seveda se kdaj tudi vprašaš, če je to dovolj. Ali sem vsaj dovolj dobra mama?

So dnevi, ko res nisem. Ko ga serjem na polno in naredim vse tisto, česar ne bi smela. Ko izgubim živce, jih nadiram, nanje stresem gnev, ki se mi nabira že cel dan zaradi malenkosti doma, ki je bila moj sprožilec.

Saj se kasneje opravičim in jim povem, zakaj sem bila takšen zmaj. A to ni to! Sploh ne bi smelo priti do tega, morala bi se znati ustaviti…

Moji otroci so se že naučili prepoznavati moje overloade, senzorne in kognitivne. Včasih me celo ustavijo preden pride moj motor iz 50 na 100 (pri slednjem se res težko ustaviš, najbolje, da spustiš gas in moliš, da se ne boš kam zabil).

Kot sem že rekla, me včasih znajo ustaviti. Sploh moja srednja pupa, ki ima izjemno zmožnost socialnega mišljenja in empatije. Zadnjič me je kar poslala v sobo, ko je videla, da se v meni nabira. Potem počaka in pride čez čas do mene. Rada se pogovarja, analizira, svetuje. 7-letnica odrasli ženski, si predstavljate?

Vajena je bombic in bomb treh aspijev v družini. Moj dragi alitistični (ne-avtistični) mož tudi.

Samo to ni dobro. Zakaj bi moral katerikoli otrok sploh to doživljati?! Morala bi imeti bolj normalno otroštvo, ne da čaka na viharje in nas umirja.

Zdaj je začela še brata učiti socialnih veščin. Ko se midva pogovarjava izzivih v razredu, pride zraven, posluša in na koncu svetuje. Vrhunsko svetuje!

A ravno ob njej se čutim kot najbolj nesposobno mamo. Prvič, jo zapostavljam. Drugič, eksplodiram ob njenih ade hade momentih in impulzivnosti. Senzorno zna nas tri aspije spraviti do plafona. Pa samo rada poje (čudovito poje), težko počaka in (pre)hitro naredi stvari.

Z njo grem najpogosteje na zmenek. Ali skupaj z možem. To ima zelo rada. Aspija nimata takšne potrebe po individualnih zmenkih. Moja srednja pupa pa po zmenkih in končni pozornosti staršev kar hrepeni. Takrat ne rabimo miriti nikogar. Takrat nam lahko vse razloži, končno pridejo na vrsto tudi njene izkušnje.

Starši ga biksamo. Perfektnih staršev ni! Pozabite na idealno zrežirane scene na IG ali FB. Vse je le fasada, nedosegljiv ideal.

Smo pa lahko dovolj dobri starši. Takšni, ki se vsaj trudimo kvalitetneje preživljati čas z otroki. Jim stati ob strani, ko nas potrebujejo.

Takšni, ki naučimo otroke, da ne rabijo biti popolni, saj mi sami nismo. Jih naučimo, da ubesedijo svoje želje in občutke ter se znajo opravičiti, ko ne gre vse tako, kot bi moralo iti.