Izgleda, da se spet vračam v boj za otrokove pravice na področju duševnega zdravja.
Pred kratkim sem imela intervju in me je novinarka vprašala, kaj si mislim o trenutni apatičnosti ljudi in kako to zmanjšati.
Apatični smo bolj ali manj postali vsi. Mladi in stari. Vedno več je težav na področju duševnega zdravja. Tesnoba, anksioznost, depresija, pregorelost, strahovi.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2020/12/31/epidemija-in-stres/
Porast samomorilnosti v narodu, ki “ciljamo” na same vrhove tega tako na evropski kot svetovni ravni.
Eksponentna porast težav na področju duševnega zdravja pri otrocih in mladostnikih me žuli že od vsega začetka epidemije.
360 odstotkov več urgentnih napotitev, v bolnišnici pet namesto 22 dni. ‘Stanje je kritično’ https://www.24ur.com/novice/slovenija/360-odstotkov-vec-urgentnih-napotitev-pet-namesto-22-bolnisnicnih-dni-stanje-je-resnicno-kriticno.html
Lani so dr. Anderluh in drugi strokovnjaki izpostavili, kako sistem ni pripravljen na očitno porast. Pedosihiatrične bolnice in ambulante pokajo po šivih. Kliničnopsihološke in psihološke službe v zdravstvenih domovih tudi. Čakalne dobe so bile že prej nedopustno dolge, sedaj moraš biti kar malo ustvarjalen, da prej prideš do termina.
Že pred časom me je v službo klicala obupana mama. Njena hči je poskušala narediti samomor, mesta zanjo v bolnici ni bilo. Ne vem, kako je ravno mene dobila med vsemi kontakti, a imeli sva dolg pogovor. Kljub mojemu kupu obveznosti, ki so me tisti trenutek čakale.
Ta mama je potrebovala nekoga, ki jo bo vsaj za kratek čas slišal in razumel. Rabila je nekoga, ki ne bi le zabrusil “Polni smo, pokličite drugam!” Njena hči, prej uspešna in perfekcionistična deklica, ni videla več izhoda. Ni imela podpore vrstnikov, z nikomer se ni zmogla pogovoriti o svojih skrbeh.
Ne bom pisala o strašljivo visokih številkah otrok in mladostnikih, ki so si v teh dveh letih vzeli življenje. Ob misli na to mi zavre kri.
Pozorni moramo biti na znake duševnih sitisk pri otrocih, še posebno pa pri mladostnikih. Ker jih imamo v teh časih praktično vsi, je to še huje.
“Vsi smo v stiski, samo zobe stisni, pa bo!”
“Nastavi še drugo lice in čakaj na boljše čase.”
Tako so nas vzgojili.
Pa jebela cesta, komu ni jasno! Čakanje na boljše čase, na konec epidemije je najslabše, kar lahko za naš podmladek naredimo!
Mladostnike brez (izrazitejših) težav v duševnem zdravju so vprašali, kako je nanje vplivala epidemija.
https://val202.rtvslo.si/2022/01/botrstvo-296/
Poročali so izzivih ubeseditve želja in potreb ostalim. Po dolgotrajnem šolanju na daljavo so se morali ponovno naučiti navezovanja stikov. Njihova rutina je bila porušena, monotona, dan je bi podoben dnevu. Težave so imeli, kako se spet pogovarjati o določenih, sploh tabu temah.
Učitelje po vrnitvi v šole doživljajo kot robote, ki jim je pomembno samo pridobivanje ocen in nadoknadenje zamujene učne snovi. Mladostnike redko vprašajo po počutju. Po drugi strani pa mladostniki težje vprašajo za pomoč. Občutek imajo, da so sami, nepodprti s strani odraslih.
Cena zdravja naših otrok, tako fizičnega kot duševnega, ne bi smela imeti cene.
Poskrbimo za naš podmladek! Več se pogovarjajmo, poslušajmo jih, vzemimo si čas zanje v teh napornih časih.
Nehajmo se skrivati za maskami in priporočili socialnega distanciranja. Sploh v prenesenem pomenu. Ni več izgovorov!
Poskrbimo za ustrezno imunost, socialno sprejetost, naravnejše oblike odnosov in komunikacije.
Vsi ljudje in razmerja, ki jih imamo v življenju, so naši učitelji in zato dragoceno darilo. Dobri in slabi, trajni ali le bežni, naključni ali ne – vsi nam nudijo neprecenljive lekcije o nas samih. Cenimo jih in bodimo zanje hvaležni.
P. S. Vedno več prispevkov na to temo se pojavlja v medijih.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj