Učne priložnosti

Te dni veliko razmišljam o učnih priložnostih. O koriščenju posameznikovega potenciala in okolici, ki se zna temu primerno odzvati.

Brez podpore okolja nevrorazlični posamezniki mnogo težje izkazujo svoj potencial, imajo manj priložnosti za učenje in napredek.

Tu se znova vrnemo k moji priljubljeni mantri petih A, ki jih mora okolica omogočati nevrorazličnežem.

1. zavedanje (Awareness)
2. sprejemanje (Acceptance)
3. cenjenje (Appreciation)
4. prilagajanje (Accomodation)
5. dostopnost (Accessibility)

V kateri situaciji imajo nevrorazličneži najboljšo učno priložnost? Vsekakor je ideal inkluzije zadnja stopnja, kjer se preko spremembe sistema omogoči enak dostop do orodij (moja M bi temu rekla “toolbox” oz. nabor strategij, kompetenc) in priložnosti.

Spremembe sistema brez orodij in priložnosti so same sebi namen. Prav tako je dostopnost orodij brez priložnosti in podpore sistema lajanje v prazno. Enako velja za priložnosti.

Starši nevrorazličnih in nevrorazličneži sami se pogosto pritožujemo nad mankom zgoraj naštetih dejavnikov za pravičnost (Justice). Prav tako pogrešamo uresničitev vseh petih A.

Na nas je, da začnemo voditi z zgledom. Poskrbimo za ozaveščanje. Usposobimo okolico za bonton ob nevrorazličnih. Začnemo s soustvarjanjem v pravem pomenu besede.

Dokler se bomo samo pritoževali eden nad drugim, bomo ostali pod drevesom in lovili jabolka.

Učne priložnosti nikoli ne zastarajo. Učimo se in poučujemo, vzgajamo druge celo življenje. Z rojstvom nevrorazličnega otroka postane to poslanstvo njegove družine in kasneje njega samega.

Strokovnjakom, ki delamo z nevrorazličnimi posamezniki in njihovimi družinami, okoljem, bi moralo biti to osnovno vodilo. Sama sem se največ naučila od staršev mojih službenih otrok. Dali so mi različne učne priložnosti, posledično pa sem se jaz naučila dajati boljše učne priložnosti njihovim otrokom in njihovim naslednikom.

So seveda trenutki, ko mi zmanjka moči in borbenosti. Ko se sama znajdem v melanholiji in obupu nad sistemom, razočarana zaradi krivic in pomanjkanja učnih priložnosti, zaradi pomanjkanja orodij.

A s tem nič ne dosežem, samo hranim mojo tesnobo, nemoč. Zavedam pa se, da mi ravno te regresije omogočijo, da znam ceniti trenutke, ko sem pripravljena na boj.

Boj za učne priložnosti, prava orodja in spremembo sistema v prid nevrorazličnim.