Epidemija in stres

Doživljanje epidemije je za marsikoga izjemen stres. Na stres pa se v osnovi odzovemo na tri načine. S težavami se začnemo boriti, od njih zbežimo ali zamrznemo.

Da bi si ozadje naših odzivov lažje predstavljali, bomo govorili o t.i. polivagalni teoriji.

Polivagalna teorija izhaja iz delovanja avtonomnega živčnega sistema.

Po tej teoriji imamo tri različne dele avtonomnega živčnega sistema, ki so povezani z našim odzivom na stresne in ogrožujoče se situacije.

Le-te so lahko v resnici življenjsko nevarne ali pa jih le mi zaznavamo na takšen način. Torej, tudi če se drugim ne zdijo dovolj življenjsko ogrožujoče, jih lahko tako nekateri posamezniki tako občutimo.

Psihotetapevti pravijo, da gre za hierarhijo telesnih odzivov, od evolucijsko najnovejše ‘socialne angažiranosti’, kjer se še počutimo varni, preko stanja ‘boj ali beg’ do končne, zadnje in evolucijsko najstarejše obrambne linije ‘zamrznitve’ oz. kolapsa.

Stalno nepredvidljive situacije, ki so značilne za epidemijo, nas vržejo iz ravnovesja in spravijo v stres. Problem je, da stres sam po sebi ni tisto, kar nas ubija. Ubija nas naša reakcija nanj.

Pod stresom se skušamo dražljajem prilagoditi in na njih odreagirati. Kot smo že prej povedali, ljudje te dražljaje tudi povsem individualno občutimo kot obremenitev, zahtevo ali izziv. Naši odzivi na dogajanje pa so lahko telesni, duševni, čustveni in vedenjski.

Več o tej teoriji si lahko preberete na avtorjevi spletni strani: https://www.psihoterapijabozic.si/single-post/2020/06/07/stres-polivagalna-teorija-in-semafor-treh-stanj

Zdaj, ko razumemo osnove naših odzivov, lahko tudi začnemo analizirati, zakaj se trenutno počutimo tako kot se.

V prvem valu smo se večinoma odzvali z odzivom ‘boj ali beg’. Marsikdo je tudi zamrznil, med drugimi tudi jaz.

Potem smo dobili zaslužen počitek v obliki razglasitve konca epidemije.

V drugem valu smo vajo ponovili. A zdaj smo že vsi počasi kronično utrujeni zaradi tega. Izčrpani od stalnega serviranja grozeče se podobe epidemije. Enostavno ne zmoremo več.

Tu pride na vrsto pomoč skupnosti. Tista zgoraj omenjena evolucijsko najnovejša stopnja, socialna angažiranost.

Tudi dr. Tina Bregant v nedavnem intervjuju pravi, da je zdaj najbolj pomembna skupnost.

Ravno tu je problem, v razliki med našimi reakcijami za uspešnost zajezitve epidemije med spomladnim in jesenskim valom.

Najprej smo skupaj držali, se vsi držali ukrepov, kolektivno skrbeli za najbolj rizične.

Sedaj je vedno manj skrbi eden za drugega, tj. skrbi, ki nam pomaga, da v težkih trenutnih stopimo skupaj. Tega pa kot družba v drugem valu zaradi naveličanosti in izčrpanosti nismo prepoznali oz. vedno manj prepoznavamo.

Pravzaprav bi morali stopiti skupaj, ker bi nam bilo tako lažje. Mi pa smo se izpraznili in namesto, da bi eden drugega podprli, da bi skupaj zmogli, smo se kar na enkrat znašli vsak zase.

Tu pa se žal znajdemo med dvema nasprotujočima si idejama. Da bi se bolje odzvali pod stresom zaradi epidemije, potrebujemo skupnost. A ravno zaradi epidemije je z ukrepi onemogočena prava skupnost.

Kaj nam torej pove ukrep fizičnega distanciranja v kontekstu tega diskurza?

Vsekakor je distanca, ko se pogovarjamo o zajeziti samega virusa, najbolj ustrezen ukrep. A ko razmišljamo širše in vidimo kakšne posledice pušča na človeku, ki je v osnovi socialno bitje, kaj hitro ugotovimo, da ni vse samo boj proti virusu.

Strinjam se, da je pomembna skupnost. Za naše mentalno zdravje je še kako pomembna. Sploh, ko se kot posameznik iztrošiš. Takrat so skupnost ali morda bolj natančno rečeno družina in prijatelji tisti, ki nam pomagajo prebroditi to strašljivo obdobje.

Verjemite mi, tu ne teoretiziram, govorim iz lastnih in sodobnih izkušenj.

Dodatna težava pa je, ko posameznik, katerega narava dela je skrb za druge, pride do stanja kritično nizke energije, kronične utrujenosti ali celo izčrpanosti, to slabo vpliva na njegovo okolje, na njegovo produktivnost in nenazadnje na tiste, za, katere bi moral še naprej skrbeti.

Dejstvo je, da smo kot skupnost, družba, ljudstvo vsi že pošteno izčrpani. Nihilistično naravnani. Obupani. Depresivni. Po 9 mesecih negotovosti, vedno novih ukrepov, ki nas oddaljujejo od normalnega življenja, ki smo ga bili vajeni.

Počutimo se ujete v zaporu, kot smo se počutili že v prvem valu. Vendar je razlika. Vmes smo dobili vikend propustnico, spet smo delno okusili svobodo. Jeseni pa spet nazaj v zapor z občutkom, da je sedaj nekdo že davno odvrgel ključ in na nas pozabil.

Če stegujemo roke skozi rešetke v želji po svobodi, nas pretepajo, nas kaznujejo z nesmiselnimi in finančno preobsežnimi globami.

Še huje pa je, ko se z izgovorom za zajezite epidemije izvaja represija. Za dosego ciljev pa delitev skupnosti. Deli in vladaj!

Namesto skupnosti, ki bi podpirala en drugega, postajamo skupnost Slovenceljnov, ki kopljejo jamo eden drugemu.

Ločujejo nas na pridne, ki sledijo ukrepom in lumpe, ki vanje dvomijo.

Pridne označujemo za ovce. Že Aristotel je rekel, da suženjstvo ni nikoli tako uspešno kot takrat, ko je suženj prepričan, da je to v njegovo dobro.

Lumpe označujemo za teoretike zarote. Naivne samorastnike, ki so krivi za propad naše družbe.

Nihče pa ne vidi, da smo skupnost. Vsi skupaj. Pa če se strinjamo ali ne. Tako ali tako se od nekdaj nismo in se tudi v bodoče ne bomo nikoli vsi v vsem strinjali. To je človeško.

Vse, kar nam ostane je skupnost. Skrb eden za drugega. Ostalo je trenutno nepotrebna balast.

Čim manj stresa v novem letu vam želim. Ostanite psihofizično zdravi!