Koronski kos pokvarjenega mesa

Te dni nam je korona vzela našo ljubo nono.

Izjemno žensko velikega srca. Žensko, ki je znala gore premikati. Žensko, ki je bila od nekdaj bolj vitalna in agilna kot jaz.

Po krvi je bila sicer moževa nona. Po srcu pa je bila meni najbližji približek babice. Imela sem staro mamo, ki je pred leti umrla, a zaradi njene demence in že prejšnje odtujenosti vsa ta leta nisem čutila takšne povezanosti kot z moževo nono.

Danes je Božič. Če bi bili normalni časi, bi prišla k nam na kosilo. Tako kot vsako leto.

Z možem in otroki je nismo videli že slabo leto. Najprej je bila tista grozna gripa, potem je prišla strašljiva korona. DSO, v katerem je bila zaradi demence, je prepovedal stike.

Vsake toliko časa smo jo uspeli slišati po telefonu in to je bilo to.

Prejšnji teden smo izvedeli, da ima vročino, a po testiranju ni pozitivna na korono. V DSO je bilo precej pozitivnih.

Nato kar naenkrat izvemo, da je pozitivna, prepeljana v bolnico in priklopljena na kisik. Zvečer se je poslovila.

Naša nona, ki 40 let ni videla praga zdravnika razen psihiatra za opredelitev demence, je umrla zaradi korone.

Pa recimo, da na tem mestu ne dvomim v legitimnost PCR in hitrih testov. Čeprav mi je bila sprva silno sumljiva ta pozitivnost tik pred hospitalizacijo.

V njenem DSO pokajo po šivih z okužbami. Zelo. Sploh dementni oddelek.

Silno me moti protokol tik pred smrtjo in takoj po njej.

Kot pozitivna je bila v bolnico prepeljana pod posebnimi pogoji. Videti je nismo smeli, ko je umirala. Prav tako se nismo smeli od nje posloviti, ko je umrla. Da je umrla, so nam sporočili komaj dan kasneje.

Še huje pa je, da si je nona pred leti izbrala obleko, v kateri bi želela biti pokopana.

Ne, je prepovedano!

Korona smrtne žrtve morajo imeti posebna oblačila ob pokopu. Stika z njimi ne sme biti.

Na tistem mestu bi jih zadavila. Kakšna ignoranca, kakšna razčlovečenost.

Če mene vprašate je nekje v pvc vreči, kot pokvarjen kos mesa in čaka svoj dan, da gre lahko pod zemljo.

Po navodilih velecenjenih odločevalcev se od nje na pogrebu naslednji teden ne smemo vsi posloviti. Ne smemo je mi preobleči, da bi ji lahko izpolnili posledno željo.

Kretenizem brez primere.

Razčlovečenost.

Odvzem dostojanstva.

Konec koncev tudi kršenje ustavnih pravic.

Pravice do nedotakljivosti.

Pravice do spoštljivega ravnanja.

Še s kosom mesa se lepše ravna.

Pravijo mi naj že neham komplicirati in se razburjati. Takšna so pravila, tako je z vsemi, ki zdaj umrejo.

Ma kaj ste vsi zmešani?!

Nikoli nisem in tudi zdaj ne bom nehala težiti, ko gre za pravice, za dostojnost sočloveka.

Sploh pa ne, ko gre za dostojnost in pravice mojega bližnjega.

Doma smo žalostni, strti, razočarani, jezni.

Jaz bi sekala glave.

Ali še bolje…

Izvedla bi socialni eksperiment.

Zaprla bi vse odločevalce (naše in svetovne) v DSO za eno leto.

Zaklenila in odvrgla ključ. Par bi jih dala v umetno komo, par paralizirala, parim skurila možgane v stanje demence.

Pri negi bi jim pomagali pregoreli zaposleni, ki bi bili na minimalni plači. Zaposleni, ki svojih svojcev niso videli že en lep čas. Zaposleni, ki delajo dvojne in trojne šihte in ne vedo, kaj je to prosti vikend.

Dala bi jih v dotrajano stavbo in zmahane bolniške postelje. V plesnive sobe, ki smrdijo po urinu. V eno do dve plenici na dan, ker jih več ni na razpolago.

Nato bi jih testirala za korono. Jim drezala s palčko v nos na par dni. Če ne bi bili pozitivni, bi se kljub temu odločila, da pač morajo biti, če je večina ostalih naokoli pozitivnih.

Tiste, ki bi preživeli vse to brez vidnega upada funkcij, bi zaprla še za eno leto, ostale bi spustila domov. Ali v bolnico.

Sem grozna, ane?

Predvidevam, da bi me takoj obsodili na ugrabitev, mučenje, povzročitev smrti iz malomarnosti in še kaj.

Zakaj potem dovolimo, da se to dogaja našim najdražjim?!

Zakaj se odvetniki ne zganejo?

Zakaj se ne gre na Ustavno sodišče, na Evropsko sodišče za človekove pravice?

Zakaj je naša nona in nekaj tisoč drugih non in nonotov manj vredna? S čim si je zaslužila “koronski zapor” in nedostojno smrt?

Z izgovorom, da jo hočemo obvarovati pred strašljivim virusom, smo jo potisnili bližje smrti.

Po slikah sodeč je to leto vidno hirala. Najprej vitalna in nasmejana, nato mrka in žalostna. Sploh decembra.

Le kaj se ji je motalo po glavi to leto?!

“Zakaj me moji ne obiščejo?”

“Zakaj me ne marajo?”

“Zakaj ne morem na sprehod z družino?”

“Zakaj ne grem k mojim na nedeljsko kosilo?”

“Zakaj nisem z družino za praznike?”

Uradno je umrla zaradi korone. Ne z njo, ampak zaradi nje. Pridruženih bolezni razen demence ni bilo.

Jaz mislim, da je bila umorjena zaradi korone. Vzrok smrti pa je odvzem socialne bližine in dostojne starosti.

Za umor bo moral nekdo odgovarjati. Naša nona ni pokvarjen kos mesa, je človek v vsej svoji človečnosti.