ŠnaD cvetke

Moj včerajšnji dan je minil v razburjanju nad nekaterimi nesposobnimi šolniki.

Začelo se je zjutraj v službi. Učiteljica mojega službenega otroka vsak teden pošlje 1 list A4 – reši naloge v DZ od te do te strani, 10 minut beri, 10 min prepisuj in 10 minut računaj. Gradivo naj starši izberejo, račune naj sami napišejo.

To je bila tedenska obveza. Učiteljica je za to porabila natanko 5 minut. Pa še to prvi teden. Zdaj naredi copy-paste in samo spremeni številke strani v DZ.

Nato mi prijateljica vsa obupana pove, da v prilagojenem programu ni niti zavedanja, da je prilagojen program, niti ni prilagoditev. Reši čez 100 računov do jutri. Odgovarjaj na vprašanja, na katera še odrasli ne znamo odgovoriti. Napiši definicijo abstraktnega pojma.

Pridem domov, moj sin nori. Preden smo razrešili, zakaj nori, je seveda trajalo. Izrazit izbruh jeze, potem neustavljiv jok, na koncu pa izrazita izčrpanost.

Proti večeru mi je končno uspel povedati, da je jezen na učiteljico tujega jezika.

V enem dnevu bi moral razvrstiti 35 pojmov (hrana in pijača) v tabelo “mi je všeč, mi ni všeč”. Že tu je bil problem, ker težko ubesedi, kaj mu je všeč, a naloga do sem je bila smiselna.

Potem pa pod tabelo navodilo: “Vsako od teh besed daj v poved.” Na primer: “Ali ti je všeč solata. Ne, ni mi všeč solata.” Vprašalna, trdilna, nikalna poved. Tako v tujem jeziku kot slovenski prevod. Zdaj pa seštejte število povedi, ki bi jih moral napisati.

Še Bart Simpson jih napisal manj. On je bil kaznovan, tole je pa redno delo.

Takoj sem napisala en masten mail, ga žvečila skoraj 10 minut, moj sin pa je zraven sedel in mi ga stalno popravljal: “Ne, to ji ne bo všeč. Še bolj se bo spravljala name, vedno se. Me kaznuje. Mi grozi z neupravičeno uro, če nimam naloge.”

Pa ow! Kako si drzne spravljati na učence, ki potrebujejo razumevanje, pomoč in podporo?! Sploh pa, kakšne veze ima domača naloga z vedenjskimi ukrepi.

Na koncu sem odposlala naslednje besedilo, v cc tudi razredničarki in specialni pedagoginji.

“Strokovno ne vidim smisla v pisanju 140 povedi (35×4) po istem vzorcu. Sin bo rešil prvi del naloge, napisal par primerov vprašanj in odgovorov v … in slovenščini, ostalo pa bo ustno predstavil svojemu očetu, ki govori tekoče … .

V bodoče prosim za vnaprejšnjo individualizacijo in klestenje odvečnih repetitivnih delov domačih nalog skladno z določili strokovnega mnenja (manjši obseg nalog). Sin ima odločbo in status učenca s posebnimi potrebami. Prilagoditve se morajo upoštevati tudi pri šolanju na daljavo.”

Pa jebela cesta! Mičku mačku! Matrhorn!

Odgovorili itak niso, morajo narediti plan. Na koncu bom spet dobila odgovor ravnatelja, da ima učiteljica strokovno avtonomijo, da ji starši ne smemo pameti soliti in da izvajajo odločbo skladno z zakonom.

Mogoče bo izbrskal in kopiral svoj mail izpred 2 let, ko smo že imeli podobno debato. Takrat zaradi učiteljice, ki se ni primajala v šolo pravočasno za jutranje varstvo. Razred je bil zaklenjen, šola v minimalni svetlobi. Sin je šel do hišnika, ta ga je poslal v garderobo počakat. V strahu in paniki se je šel skrit v svoj kotiček za umik (za katerega je vedel le on) in tam čakal, dokler se ni začel pouk. 2h kasneje.

No, takrat je bil seveda on kriv. Pa jaz, ki ga nisem pospremila do vrat učilnic ampak le do vhodnih vrat šole. Kakšna grozna mama sem, da sklepam o doslednem izvajanju jutranjega varstva.

Ne me narobe razumeti. Menim, da je naša šola res dobra. Imamo ogromno izvrstnih učiteljev in dobrega ravnatelja, ki se zavzame za svoje zaposlene in za otroke. Sploh letos, ko je bila debata o maskah. Letos imamo tudi top razredničarke in sploh super specialno pedagoginjo.

Me pa razkurijo cvetke. Tale iz jutranjega varstva me je celo nadlegovala po telefonu in si ni dala dopovedati, da se ne mislim z njo pogovarjati med službo. Predlagala sem sestanek popoldne, ona takrat ni imela časa. Na koncu sem rekla FU MF in se nehala oglašati na telefon.

Kaj bo izplen mojega včerajšnjega maila, ne vem. Upam, da bo pozitiven. Če bo užaljena in maščevalna, bom šla po hierarhiji navzgor. Ravnatelj, šolska inšpekcija, ZRSŠ.

Mojim službenim in društvenim staršem isto svetujem.

Nekateri se boljijo maščevanja.

V takem primeru govorimo o šikaniranju.

To pa je treba prijaviti tudi na policijo.

Več mojim staršem so te pedagoške cvetke zagrozile s povračili. S prijavo na CSD. Par jih je dejansko prijavilo.

Kam smo prišli, da postane človek človeku takšen rabelj?

Zaradi nesmiselnih 140 povedi, 100 računov in 50 odgovorov na vprašanja? Vse v imenu avtonomije.

Če se vam zgodi podobna situacija, kopirajte moj dopis. Če boste potrebivali pomoč pri uveljavljanju previc, se obrnite na naše društvo Izjemen.si.

Poskrbite pa seveda za svoje dolžnosti. Meja med nepotrebnim razburjanjem in neizvajanjem odločbe, strokovnih priporočil je pomembna.

Tu in zdaj rečem DOVOLJ JE!

Dejstvo je, da ima vsak, učitelj v karieri povprečno 80-100 otrok, ki imajo takšne in drugačne posebne vzgojno-izobraževalne potrebe, pa še vedno trdi, da nima kompetenc za delo z njimi. To je 5-25% vseh otrok, ki jih je kdaj učil. A se ni intuitivno naučil vsaj nekaj v vseh teh letih? Lahko bi se pogovoril kdaj s svetovalno službo, z izvajalcem DSP. Ga poslušal in ga slišal, spremenil neustrezno prakso. Da o upoštevanju ZKP niti ne izgubljam besed.

Mislim, da je čas za premik razumevanja, za zahteve po izvajanju pravnoformalnih določil in za končno sprejemanje, da so v razredu.

https://zavodizjemensi.wordpress.com/2019/04/02/a-triple-double-cure-for-autism-asd/