Meni se bo odpeljalo, če se karantena jeseni/pozimi ponovi in bomo ponovno primorani imeti šolanje na daljavo.
Pretekle izkušnje s šolanjem na daljavo so nam dale veliko kosti za preglodati.
Moja profesorica s fakultete, ki jo izjemno cenim in s katero z užitkom diskutiram o perečih izzivih na področju posebnih potreb, se je sistematično lotila analize šolanja na daljavo.
Glede potrebe po večji računalniški opismenjenosti in boljšem ovrednotenju učiteljskega poklica se strinjam in bi se morda te teme lotila ob drugi priložnosti.
Me pa močno žuli čevelj ob obremenjevanju družin pri učenju na daljavo.
Najprej bi izpostavila razliko med šolanjem na domu (ŠND) in učenjem na daljavo. Za ŠND se družine zavestno lotijo, same izbirajo pot do znanja. Starši (ali drugi izvajalci ŠND) so suvereni v poučevanju, otroci načeloma brez posebnih potreb in z ustreznejšimi delovnimi navadami.
Šolanje na daljavo pa je čisto druga pesem. Korona ni izbirala, učitelji smo postali vsi starši.
Starši otrok s posebnimi potrebami smo v hipu postali tudi specialni pedagogi, psihologi, logopedi, fizioterapevti, delovni terapevti in še kaj. Ob tem ne smemo pozabiti naše vloge staršev in partnerjev, da o vodenju lastnega gospodinjstva sploh ne izgubljamo besed. Bohnedej, da imamo še druge otroke, po možnosti tudi s posebnimi potrebami. Ali samo šolajoče.
Utopično je pričakovati, da bomo vse to zmogli z levo roko. Še bolj utopično je pričakovati, da bodo naši otroci vse zmogli samostojno in z levo roko.
Znotraj naše stroke se odvija debata, kako je šolanje na daljavo nekaterim učencem s posebnimi potrebami in njihovim družinam prineslo olajšanje. Končno so lahko delali v svojem tempu, niso imeli dodatnih motečih dejavnikov, niso se ukvarjali s socialnimi izzivi itd.
Ko takole analiziram povratne informacije mojih službenih družin in naših izjemnežev, vidim, da je zadovoljnih družin nekje 10-15 %. Ostali so pregoreli in nekateri celo pogoreli.
Moj celostni vtis je, da se je med korono pozabilo na posebne potrebe. Prosim ne zamerite mi tisti pedagoški delavci, ki ste se srčno trudili in fenomenalno izvajali šolanje na daljavo ob rednih konstruktivnih povratnih informacijah, spodbudah, opogumljanjih in pravem partnerskem odnosu z otroki oz. mladostniki in njihovimi družinami. Vas je za posvojiti, a žal tudi na prste prešteti (tako na prvo žogo… mogoče dobra četrtina vseh – ne me za besedo držati).
Takoj se je pozabilo na posameznike s kompleksnejšimi posebnimi potrebami.
Terapije v zdravstvu in zasebnih praksah so se prekinile. Po nekod včeraj so se v močno okrnjenem obsegu izvajale na daljavo, kar ni primerljivo s terapijo v živo in z osebnim stikom.
V šolstvu so bili številni pedagogi nepripravljeni oz. v stiski, kako sploh pripraviti vsebine za učenje na daljavo pri učencih in dijakih s kompleksnejšimi težavami.
Kaj se je zgodilo z otroki v institucionalnem varstvu? Kako se je izvajal pouk na daljavo po posebnem programu? Ne morem si niti predstavljati.
Mnogi pedagoški delavci so tudi pozabili, da učijo otroke in mladostnike v prilagojenem programu ali v programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (DSP). Vsaj takšno povratno informacijo sem dobila od staršev.
Sama lahko korektno analiziram predvsem slednje, torej prilagojeno izvajanje z DSP oz. pouk za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami brez odločbe.
Ob lastni izkušnji in pretežni izkušnji mojih službenih družin (v službi imam namreč zelo malo otrok in mladostnikov v drugih programih).
Kakor mi moji starši pripovedujejo, so bili glede prilagoditev včeraj in pri “poučevanju” večinoma prepuščeni sami sebi.
Ponekod so jim na pomoč priskočili izvajalci DSP (do 18. maja, potem pa so jih zaradi pomanjkanja kadra ob restriktivnih zdravstvenih ukrepih pogosto dali v razrede 1. triade).
Najprej ne smemo pozabiti na zgoraj omenjene vzgojitelje in učitelje, ki so se resnično izkazali. Srčni, požrtvovalni in strokovni. Ravno pri eni moji službeni pupi nisem mogla biti tiho in učiteljico osebno pohvalila. Pri šolanju na daljavo individualen pristop, prilagoditve, spodbude, opogumljanje, dostopnost, ni da ni.
Ne smemo pozabiti na vzgojitelje, ki so nam pripravljali gradiva in spodbude tudi med čakanjem na delo. Takšne vzgojiteljice imajo tudi moje pupe, za kar sem jim bila izjemno hvaležna.
Spet drugi pedagoški delavci pa so že skoraj za prijaviti zaradi “zlorabe” na daljavo. Kritiziranje, neodzivnost, učenci so na svetu samo zato, da delajo za njihov predmet.
Prilagoditve pri šolanju na daljavo so bile redko spodbujane s strani učiteljev, klestenje balastne snovi prav tako. Ogromno prepisovanja, reševanja neskončnih delovnih listov in odgovarjanja na vprašanja. Tu in tam pouk preko zooma, učenje preko učiteljevih videoposnetkov učne ure in izkustvene naloge.
Še najbolj je prišla razlika v pristopih in kvaliteta poučevanja in učenja do izraza, ko smo starši izpolnjevali anketo za Zavod RS za šolstvo. O nekaterih bolj proaktivnih pristopih ni pri številnih učiteljih ne duha ne sluha.
Ocenjevanje znanja na daljavo… Še en ogromen izziv in pogosto katastrofa na celi črti. Eni preveč prizanesljivi, drugi premalo. Kolegica specialna pedagoginja je super napisala:
https://www.facebook.com/groups/266618697178806/permalink/865573647283305/
Ravno ob šolanju na daljavo s(m)o pedagoški delavci pogoreli, ko bi lahko vzcveteli. Možnost multisenzornega poučevanja in individualnih prilagoditev je bila na dlani. Klestenje balasta v učnih načrtih prav tako.
Po drugi strani pa ne smem biti bolj papeška od papeža! Tudi pedagoški delavci s(m)o pogosto starši. Ob šolanju na daljavo učitelji svojih otrok. Nemalokrat tudi terapevti svojih otrok s posebnimi potrebami.
Sama lahko iskreno priznam, da sem kot pedagog ob šolanju na daljavo pogorela. Sedi, 1! Delo od doma ob 3 čmrljih je bilo praktično nemogoče.
Priznam, zavestno sem se odločila, da bo v času karantene na prvem mestu moja družina, potem vse ostalo. Tako sem zmogla na daljavo ob večinskem čakanju na delo izvesti le dobro petino dela – pripravljati e-gradiva, klicati starše po telefonu, si z njimi dopisovati in konec koncev tudi izvajati zoom obravnave.
Med karanteno sem med drugim dobila tudi pobudo, da napišem strokovno mnenje o tem, kako karantena škodi otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam.
V teoriji se vsekakor strinjam!
Ko sem se spravila k pisanju odgovora na pobudo, pa sem se ustavila. Čakaj malo…
Ok, otroci bi morali imeti nadaljnje obravnave, saj odsotnost obravnav pomembno škodi njihovemu bio-psiho-socialnemu razvoju. Popolnoma DRŽI.
Imam občutek, da v času samoizolacije v marcu in aprilu nisem skoraj nič naredila za svoje službene otroke… Pa bi morala narediti, saj bi me pošteno potrebovali. Spet DRŽI.
Potem blokada…
Za mojega otroka razen mene ne bo nihče delal (mnenje čistokrvne helikopterske mame).
Če grem v službo in pomagam drugim, kdo bo pomagal mojemu?
In smo tam, kjer ni muh. Ob prioritetah. Moja družina je moja no. 1 prioriteta!
Strokovno mnenje in odgovor na pobudo sem po hitrem postopku zbrisala. Na koncu sploh odgovorila nisem, ker bi bila bad guy either way 🙄.
V maju sem se vrnila v službo v močno oklestenem dnevnem obsegu, 3x tedensko. Do konca maja je to spet zraslo na 100%.
Svoj “šiht” sem takrat opravljala 200%, najprej za službene otroke, potem pa za moje doma. Vse je počakalo, brez skrbi.
Začetek junija, ko se je končno lahko šlo v šolo, sem praznovala kot še nikoli…
IZJEMEN.SI 
Odgovorite Ana Prekinite odgovor