Včerajšnja objava cenjenega kolega Mavričnega bojevnika Dejana mi je dala misliti.
https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=671903933413801&id=100017826016305
Jaz sem znana po tem, da divjam po cesti navkreber več kot 200 na uro. Vsepovsod me je dosti, lotevam se vedno novih projektov, vsem sem takoj na voljo.
Če preveč pritiskaš na gas, trošiš tudi dosti goriva. Goriva pa ne moreš imeti v omejenih količinah. Še preden se zaveš, prideš do rezerve. Ker se pri 200 na uro težko hitro ustaviš, si kmalu na hlapih. Potem pa goriva zmanjka…
Pregorelost je tema, ki je hkrati in in out. Ko pregoriš, se o tem ne moreš pogovarjati. Kljub temu, da je vedno več ljudi o tem ozaveščenih, te ob pregorelosti večinoma ne razumejo. Zakaj se enostavno ne moreš takoj sestaviti? Zakaj se ne potrudiš?!
Jaz sem izgorelost doživela 2x v življenju, pregorevam pa vsakič po malo… Kljub temu ne vem, če sem se iz preteklih izkušenj kaj naučila 🙄.
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2019/02/12/time-out/
Moja zadnja izkušnja me je še posebno vrgla. Me ustavila kar za pol leta. Zraven je pripomogla tudi korona, ki mi je porušila rutino in od mene zahtevala izvršilnost na previsokem nivoju. Dodatne druge zdravstvene težave in neodložljive obveznosti pa so vse skupaj še okrepile.
Ko pregoriš, nehaš spati. Potem se zapreš. Pred sabo, družino, službo in okolico. So trenutki, ko se ne moreš niti stuširati in preobleči, kaj šele stopiti čez vrata.
Ko uspeš malce prebroditi ta depresivni poden, se spraviš ven, v naravo. Končno lahko objameš družino in prijatelje. Jim poveš, da nisi v redu (prej tega nisi zmogel).
Družabna omrežja (v živo ali preko spleta) so v tem času ogromno breme. Prej si bil aktiven, vedno na voljo. Sedaj pa tega ne zmoreš. Ne zmoreš niti prijeti telefona, odgovoriti na klic, se prijaviti na FB.
Prijatelji najprej sočustvujejo, potem pa te imajo počasi poln kufer. Nekateri te vsake toliko časa dregnejo in vprašajo, če si bolje (drage izjemnice, veste, kdo ste 😎).
https://zavodizjemensi.wordpress.com/2020/04/14/konji/
Drugi ne razumejo in odidejo. Čeprav so morda bili kdaj v podobni koži. Morda ocenijo, da ne potrebujejo nekoga, ki bi jih dol vlekel. Ali pa enostavno primerjajo svojo izkušnjo s tvojo in ocenijo, da pretiravaš.
Tisti, ki pregorelosti sploh ne razumejo, že dolgo niso tvoji prijatelji.
Pregorelosti in izgorelosti je med nevrorazličnimi izjemneži ogromno. To dokazujejo tudi razne raziskave. Sploh med aspiji in ade hade.
https://www.spectrumnews.org/news/autistic-burnout-explained/
Če si sam nevrorazličen in zraven še delaš z nevrorazličnimi, se izgorelosti težko izogneš. Že samo delo z izjemneži zna biti povod za pregorevanje:
Kot starš nevrorazličneža dodaš še dodatno mero izčrpanosti https://autismawarenesscentre.com/bone-tired-autism-and-parental-fatigue
… in na koncu izgledaš takole:
Zdaj, ko je mimo, se lahko šalim na svoj račun. Lahko se o tem pogovarjam naglas, z vami delim izkušnjo. Izkušnjo, za katero srčno upam, da je nikoli več ne bom doživela. Če pa bom, veste, zakaj me ni in, da bom kmalu spet nazaj.
IZJEMEN.SI 
Komentiraj