Selitev

Te dni sem poosebljen meltdown.

Nisem človek velikih sprememb. Selitev, čeprav na srečo ne preveč daleč, je zame en sam stres in povzročitelj številnih izpadov.

Prvi korak: pakiranje stvari, ki jih bomo vzeli s seboj.

Zalomi se že pri prvi omari z otroškimi ustvarjalnimi izdelki.

Jaz sem zagovornik shranjevanja res posebnih izdelkov, ostalo pa mora zaradi stiske s prostorom v smeti.

Moj aspi sin in verjetno aspi pupa strogo vztrajata pri hordingu. Na vsaki sladoledno palčko in slamico imata namreč posebno navezanost.

To se kaže kot kričanje prerazporejanje predmetov po škatlah. Vlečenje papirja iz smeti. Histeričen jok zaradi izrezanega listka, na katerem piše 1¢ (kako naj jaz vem, da je bil to del družabne igre, ki jo je izdelal in nanjo pozabil pred 2 letoma 🤔).

Srednja pupa po drugi strani pridno pomaga. Se pa hitro naveliča (česa drugega pač ne moremo pričakovati od predšolskega otroka) in takrat začne iskati pozornost. Pozornost, ki je z možem ne zmoreva dati.

Vse skupaj se spremeni v izrazit nemir in zasičenost vseh treh čmrljev. Prepiri, pretepi, ni da ni. Eno samo kričanje, krokodilje solze na 15 minut.

Drugi korak: otroke v rejo k babici ali na delavnice.

Na srečo so bile ravno ta teden delavnice za ustvarjanje risank, kamor je lahko moj aspi sin šel za nekaj ur. ‘Na srečo’ rečem, ker sem takrat lahko na skrivaj zmetala 4 velike škatle materiala v smeti in se nismo rabili poslavljati od vsakega izdelka. Pa tudi on je imel mir pred nami in našim teženjem.

Tretji korak: fizična selitev.

Ob tovrstnih izkušnjah se šele zavem, kako moja baročna postava in starost upočasnita ves proces. Po 2 dneh jamranja in sopihanja me je mož poslal na time-out. Bo raje sam delal, kot da ima še delo z mano.

No, jaz sem hotela biti vsaj malo koristna, zato sem se spravila k izvedbi naslednjega koraka.

Četrti korak: urejanje birokracije.

Ob selitvi moraš ogromno inštitucij obvestiti, da se seliš, začenši z UE in priklopom raznih storitev. To pomeni sprehajanje od Poncija do Pilata. Če bi vklopila app za štetje korakov, bi gotovo v teh dneh prišla do milijona (ali pa ne, ne vem, imam slabe predstave za ocenjevanje dolžine).

Potem pa manjka papir tu, papir tam.

Seveda ne manjka peripetij. Na UE se v svoji raztresenosti odpravim delat osebne brez slik, ki sem jih spakirala nekam in nimam več pojma kam.

Ko se sprehajaš tako od ene inštitucije do druge, spoznaš reklo “sto ljudi, sto čudi” v potankosti. Eni so prijazni, eni pa ne toliko. Za slednje je nekaj čisto samoumevnega, da imaš tisti dan čas samo zanje in njihove nerazumljive zahteve. En referent te pošlje po potrdilo v drugo inštitucijo, tam čakaš dolgo na to potrdilo in, ko ga končno uspeš dostaviti nazaj v prvo inštitucijo, tam drugi referent reče, da potrdila sploh ne potrebujejo 😡.

Mogoče pa se je res bolje vrniti k tretjem koraku in razstavljati, prevažati in sestavljati nazaj naš dom.

Ali pa še bolje. Iti kar v službo, v polno ambulanto po dopustu.

To je peti korak.

Od utrujenosti nisem vem vedela niti, kako mi je ime. Moje službene družine so po mojem mislile, da sem čahnjena. Ali kaj drugega. Moja pozornost je bila na minimumu, raztresenost pa na maksimumu.

Po službi sem doma samo še padla dol in spet ni bilo nič od mene. Moji čmrlji so seveda takrat še bolj iskali mojo in moževo pozornost, si šli na živce in zahtevali od naju z možem, da igrava policaja.

In kaj jaz naredim v takšnih primerih? Potrpežljivosti mi resnično zmanjkuje, tako psihično kot fizično sem popolnoma izčrpana. Ne preostane drugega, kot da še jaz kričim in jočem.

Moj mož se že spogleduje s Poljem, bodisi zame bodisi zanj. Zaradi mene in čmrljev.

Če potrebuje kdo naslov, da naju bo lahko obiskal: Psihiatrična klinika Ljubljana, Studenec 48.

Vse samo zaradi selitve…