Domišljija je pomembnejša od znanja

“Domišljija je pomembnejša od znanja.” To so besede Alberta Einsteina, ki mi vedno znova odzvanjajo v ušesih.

Razvoj znanosti gre naprej z inovativnimi idejami, z idejami, ki niso prišle iz golega faktografskega znanja. S tem se lahko vsi strinjamo. Za napredek je potrebna evolucija, preseganje naših trenutnih zmožnosti.

Dr. George Land je na TedX konferenci (https://youtu.be/ZfKMq-rYtnc) predstavil zanimivo odkritje raziskovalcev ki so za NASO razvijali test za merjenje potenciala ustvarjalnosti pri njenih zaposlenih. Test kreativnosti so namreč dali tudi predšolskim in kasneje šolskim otrokom.

V skupini 5-letnih otrok je 98% otrok dosegalo genialne rezultate. Čez 5 let so ponovno testirali te otroke in je delež padel na 30%, pri 15 letih pa na 12%. Med odraslimi je tovrstne rezultate dosegalo 2% testirancev.

Kaj pa lahko naredimo, da na koncu ne izgubimo takšnega deleža ustvarjalnosti?

Problem je, ker se istočasno učimo razvijanja konvergentnega in divergentnega mišljenja.

Guilford konvergentno mišljenje opredeljuje kot mišljenje, ki je osredotočeno na samo eno zamisel, daje pa predvidljive in tipične rešitve, ki temeljijo na predznanju in logičnem mišljenju. Divergentno mišljenje je po drugi strani razvijanje številnih zamisli in iskanje oddaljenih povezav. Rešitve so nepričakovane in nenavadne, zahtevajo drugačno videnje problema in nove sinteze znanja ter preseganje predhodnega znanja.

Preko svojih meja kreativnosti pa pridemo ravno s spodbujanjem pogostejšega divergentnega mišljenja. A brez osnovnih znanj, torej brez konvergentnega mišljenja, nimamo podlage za iskanje idej v okviru divergentnega mišljenja.

Eno brez drugega ne more biti. Zato tudi potrebujemo določeno mero faktografskega znanja, s katerim nas polnijo v šoli. Brez znanja ne veš, da se moraš spraševati o neznanem. A moraš iti preko znanega, da lahko raziskuješ neznano.

Za kreativnost in inovativnost idej se moramo torej vrniti k naši radovednosti, ko smo bili še majhni otroci in nismo bili toliko obremenjeni z znanjem in s sodbami iz okolice.

Ravno sodbe so največje ubijalke kreativnosti.

Karl Gude v svojem govoru (https://youtu.be/oJSJsCDnZiU) da primer začetka ubijanja kreativnosti že v vrtcu, v krogu vrstnikov, ki komentirajo otrokovo nekonvencionalno risbo psa. Prvo soočenje s sodbami in kritičnostjo okolice. Enako naredijo starši, ko otroke usmerjajo v poklice, ki zagotavljajo večjo možnost zaposlitve. Prijatelji narekujejo, s kom se lahko družiš, da boš kul itd.

Kdo smo, kaj lahko in česa ne smemo določa družba. Kaj pa lahko naredimo, da ne ostanemo nekreativni kriplji, ki ne zmorejo razmišljati izven okvirjev?

Najprej moramo začeti delati na sebi. Postati moramo bolj čuječi za to, kako dejansko razmišljamo in delamo. Živeti moramo v sedanjosti. Šele s samoanalizo našega mišljenja, ga bomo lahko prestrukturirali.

Kar takoj začeti razmišljati kot 5-letni jaz ni tako enostavno. Sploh, če si celo življenje funkcioniral v okvirjih, ki ti jih je določila družba. Ali pa si si jih na podlagi družbeno sprejemljivih okvirjev določil kar sam s svojo težnjo po ugajanju, po perfekcionističnosti.

Pri slednjem je najbolj pomembno, da si znamo odpuščati. Kljub temu, da imajo vsi okoli nas določena pričakovanja do nas, smo mi sami naš najhujši kritik. Postati moramo prijaznejši do nas samih. Sodbe o tem, da nismo perfektni, se morajo prenehati. Če ne, našo kreativnost ubijamo mi sami.

Zato dragi moji, pustite si biti kreativni, najdite 5-letnika v vas. Spodbujajte vaše divergentno mišljenje. In ne dopuščajte, da vas sodbe drugih ali vašega perfekcionističnega jaza pri tem ovirajo!

Preživite vsaj nekaj minut na dan za filozofiranje. Lahko tudi ne počnete nič, samo prepustite se toku svojih misli, asociativnim preskokom. Tako kot naši otroci to počnejo 😉. Morda pa se vam utrne kakšna dobra zamisel!

P. S. Še komentar učiteljice mag. Jožice Frigelj:

“Se strinjam. Od potrebe po faktografskem znanju naprej. “Najnovejše” teorije, ki to več niso, pa preferirajo celostno mišljenje. Nisem sicer pristaš nekih receptov, ker nikoli ne delujejo za vse, a vendarle: ustvarjalnega razmišljanja se lahko naučimo, v pomoč pri tem pa so lahko DeBonova orodja, ki dokazano delujejo. Jaz jih velikokrat uporabljam pri delu v razredu, otroci jih naravnost obožujejo, divergentni rezultati pa so vedno navdušujoči. S tem (ob, seveda, nepogrešljivem faktografskem znanju) spodbujamo celostno mišljenje pa še prednosti sodelovanja se učimo.”