V naših časih je bilo bolje

Danes sva z možem nostalgično obujala spomine na najino otroštvo.

Ugotavljala sva namreč, zakaj generacije za nami (Y ali karkoli že) ne zmorejo poslušati drugega in zakaj pogosteje zamujajo na dogovorjeno srečanje.

Moževa ideja je bila, da smo mi imeli boljši vsakodnevni trening v otroštvu. Neposredno slušno pozornost smo urili s snemanjem pesmi z radia.

Tisti najine generacije boste takoj vedeli o čem govorim. Kako smo iskali popoln trenutek, da bomo ja pravi čas posneli začetek pesmi. Kako smo preklinjali radijce, ko so prehitro začeli s komentarji.

Potem je bila tu še posebna spretnost preračunavanja minut in oblikovanja play liste, da bo čim manj tišine ob koncu ene strani kasete. Tako smo se učili organizacije časa.

Pa ne samo kasete, tudi pomanjkanje telefonov nam je dalo več priložnosti za razvijanje prenekaterih veščin.

Telefonov v naši rani mladostni enostavno ni bilo. Če si se hotel dobiti s prijateljem, si moral:

1. priti na kraj, kjer ga boš lahko srečal ali

2. izvesti podoknico (beri: metati kamenčke v okno oz. se pretvarjati, da si izgubljen mucek) ali

3. se enostavno v naprej dogovoriti za uro srečanja in biti točni, saj je šel prijatelj dalje, če nas ni bilo.

Za vse to smo morali prijatelja poslušati in ga tudi slišati. Če si nismo zapomnili, zmenka enostavno ni bilo.

Učili smo se iz knjig, ki smo si jih morali iti izposoditi v knjižnice. Pogosto smo morali na določeno knjigo še več tednov čakati. Sicer je pot do informacije trajala bistveno dalj časa, a je bil užitek ob pridobitvi informacije toliko večji.

‘Šola pod mostom’ je bila naša najboljša učiteljica. Igrali smo se zunaj. Od jutra do večera, kosilo so nam skoraj s fračo metali v usta.

Časa za TV ni bilo.

Gozdna pedagogika je bila samo gozd, učni sprehod pa le nabiranje rožic na bližnjem travniku.

Vsakodnevnih popoldanskih interesnih dejavnosti nismo imeli (no, nekateri so hodili v glasbene šole ali na treninge). Naše interesne dejavnosti so bile v ‘šoli pod mostom’.

Solidarnost v tej šoli je bila samoumevna. Soseda je pazila na mulčke skozi okno, ko je šla mama v službo ali do bližnje trgovine. Vsak otrok je v to šolo prinesel kakšen priboljšek in tako smo prebili skozi dan. Če ni bilo tega, smo solidarno in s skupnimi močmi šli rabutat sosedovo češnjo. Psssst, samo ne tega povedat našim mamam.

Madona, včasih se res počutim staro…

… in nostalgično.

Da pa ne bi samo težila, kako smo se mi imeli fino in kako ne razumem današnje mladine, dodajam posnetek dvoboja med generacijami. Sploh konec je fenomenalen!

https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=10157847063444769&id=71760664768

P.S. Izgleda, da imamo ta teden na tapeti medgeneracijske razlike 😎.

Prilagam fantastično kolumno naše Jožice:

https://www.rtvslo.si/kolumne/jozica-frigelj/za-vedno-oz-vsaj-do-upokojitve-mlad/495062