Prijaznost je lepa čednost

https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=626151444456494&id=590817114656594&sfnsn=mo

Prijaznost je po mojem delno osebnostna lastnost, delno pa naša reakcija na reakcije okolja.

Zgornji posnetek mi je sila všeč! Predvsem mi je všeč, ker kaže, da lahko tudi hladno srce omehčaš z ustreznimi prijemi. Kako naučiti svoje otroke, da bodo prijazni, strpni, uvidevni, inkluzivni itd.

V prvi vrsti z zgledom. Otroci takoj zaznajo, če mlatiš nekaj v tri krasne. Odrasli, ki govori o vseh zgoraj naštetih vrlinah in jih sam ne izvaja, pri otroku ne bo dosegel drugega kot upor. Kot Sabina v Srčnem učitelju pravi, moramo najprej začeti spreminjati pri sebi.

Kot sveža in nadebudna specialna pedagoginja sem že prvo leto ugotovila, da drugače ne bo šlo.

Sveta sama ne morem spremeniti, če sebe ne spremenim, nato pa zato skušam “okužiti” še ostale.

Najprej so bili vsi grozni. Grozni starši, grozni otroci, grozni učitelji in grozni sodelavci. Sistem je bil grozen. Potem se pa vprašaš, zakaj je vse tako grozno in kako lahko sploh obstojam v takšnem groznem svetu?

Nekaj moram jaz spremeniti.

Spremenila sem odnos in moje občutke do drugačnosti drugih. Tudi, če se z drugim ne strinjam, moram razumeti, da lahko dela ali občuti drugače kot jaz.

V prvi vrsti sem sprejela drugačnost otrok. Nisem se jih več bala. Pa se je zgodil čudežni preobrat! Otroci so me začeli upoštevati, me imeli radi. Bila sem tista prijazna, pri kateri so vedno lahko takšni kot so.

Ko so starši zaznali, da je pri meni drug režim, da sprejemam njihove otroke in postajam vedno bolj srčna, so tudi oni spremenili svoje mnenje in odnos do mene.

Sledili so sodelavci in pedagoški delavci, s katerimi sem timsko sodelovala in iskala rešitve za boljšo podporo in pomoč mojim službenim otrokom.

Glej ga zlomka! Tudi tam sta jih moja prijaznost in srčnost dohiteli. Ponekod sta celo postali nalezljivi. Ponekod smo se srčni med sabo kar zavohali in združili v pakt proti nesrčnim.

Znanka je pred časom rekla, da ona pri svojem pedagoškem delu zdravi z odnosom. Najprej sem mislila, da je čauhnjena, preveč alternativna. Sedaj jo razumem! Z odnosom sicer ne pozdraviš, narediš pa ogromno za samopodobo in samozavest drugega. Ko si srčen učitelj, lahko spreminjaš vrednote. Lahko ‘grozne’ spremeniš v ‘čudovite in izjemne’.

Najbolj pa sem ponosna na moje čmrlje, ki drugačnost sprejemajo in sami postajajo prijazni in srčni.

Sploh moja srednja pupa. Ona ne tolerira nestrpnosti, čeprav ji v svoji mladosti kdaj pa kdaj tudi kakšna uide. Predvsem do sorojencev ali do prijateljev po zgledu njene klike.

Preostali aspiji doma smo prijazni, srčni in strpni dokler so vse našteto tudi drugi do nas. Če ne, postanemo Hulk in in Mr. Hyde v enem. Naše nižje prilagoditvene zmožnosti nam dovolijo le določeno mero manevra.

Spet boste rekli, da to ne more biti razlog. Še posebno zanimivo je, kako mi mnogi ne verjamejo, da se to pri nas doma dogaja. Vsi trije smo namreč dopoldne prijazni in srčni, popoldne, po zasičenosti pa včasih ravno nasprotno!

Ampak to je življenje. Tudi srčnost ne zmore biti povsod enaka, v vseh situacijah 100%. Potrudimo se vsaj, da s transferjem te lastnosti na vsa naša okolja in vloge poskrbimo za čim boljši približek tem 100%!

P.S. Še komentarji s FB:

“Lepo, če si prijazen. Lepo je pri srcu tebi in lepo je tudi tistemu, do katerega si prijazen.❤️ Jaz sem že po naravi sila prijazna do vsega in vsakogar. In tako sem učila tudi moja dva otroka. Zelo uspešno. Vsaj tako so vedno mislili drugi in tako sem mislila tudi sama. Moja pupa je najbolj prijazno bitje na tem planetu. Že od malega sprejema vse sorte drugačnih (pa naj bo telesna ali duševna prizadetost). V VDCju, kjer živi moj brat ji že od malega ni bil problem klepetati z nikomer, ker je te ljudi spoznala tako zgodaj, ni imela do njih nobenih zadržkov. Ko je šla v šolo, je bila tam najbolj prijazno dete, ki se je vedno borilo za tiste, ki se jim je godila krivica. Do drugih je bila vedno strpna in razumevajoča. Vsa leta tudi zelo aktivna prostovoljka tako pri delu z vrstniki, z mlajšimi otroki ali pa s starejšimi v bližnjem domu upokojencev, kamor prostovoljci hodijo razveseljevat ostarele. Do sem vse lepo in prav. Skoraj idilično in pocukrano, a ne… Verjetno pa slutite, da prihaja tisti nesrečni “ampak”… 🙄 Res je… Moja pupa je zelo prijazna, strpna in sprejemajoča… Ampak žal le do drugih… Prijaznosti do sebe se bo morala pa še kar dolgo učiti. Prijaznosti do drugih je nisem rabila učit, to se je zgodilo povsem spontano. Kako ji dopovedati, da je nujno biti prijazen tudi (oziroma kar v prvi vrsti) do sebe, se pa mučim že nekaj let. Žal zaenkrat ne preveč uspešno. 😕 Ne morem in ne morem razumeti, kako je lahko ena oseba do drugih tako strpna in razumevajoča, do sebe pa tako stroga in zahtevna. Kako je lahko do vseh drugih (tudi do tistih, ki si tega ne zaslužijo, ker so do nje grdi) prijazna, do sebe pa tako sovražna… Ne vem, kaj smo v preteklosti počeli napak, niti kako končno njen vlak spraviti na prave tirnice prijaznosti do sebe. Ideje dobrodošle!
V šolah in vrtcih se zadnja leta veliko govori o prijaznosti. …do drugih… Morda moja pupa ni edina svoje vrste in bi veljalo uvesti tudi na tej ravni poučevanje in poudarjanje prijaznosti do sebe. Ker če stalno poudarjamo samo prijaznost do drugih, lahko kakšen otrok (kot je npr. moja) narobe razume, da so edino drugi pomembni. Biti prijazen in poskrbeti za sebe in svoje potrebe pa je treba jasno ločiti od negativne konotacije enačenja z egoizmom… Moja pupa namreč že leta trdi, da je to da poskrbiš za sebe egoistično in da je edina prava skrb za druge… Od kje ji to ne vem… No, glede na to, da je začela o tem govorit na začetku OŠ, imam na sumu krasno učiteljico v prvi triadi, ki se je izjemno trudila v razredu vzpostaviti sprejemanje drugih in medvrstniško pomoč. Moja pupa in njen odnos do sebe je pa kot kaže nezaželen učinek te akcije… 😥”

(Anon Ma)

Še nekaj