Moj dan duševnega zdravja

Dragi moji, še ena kost za glodat…

Pred kratkim smo imeli na FB debato o šikaniranju naših nevrorazličnih otrok. Kaj narediti, ko se nekdo spravlja nanje in jih okolica ne podpre, jih ne zaščiti.

Ugotovili smo tudi, da obstaja posebna skupina otrok – izzivalci. To so otroci manipulatorji, ki navzven sploh ne delujejo, da so v srži konflikta. Otroci, ki znajo naše nevrorazlične otroke napumpati za lumparije. Otroci, ki jih znajo pripeljati do tega, da eksploditajo ali implodirajo. Slednje (avtoagresivnost) je zame še hujše kot “vedenjski izpad”, ki je dejansko le reakcija, obrambni mehanizem na napad.

Kakor koli že temu rečemo, neprimerni odnosi ali mobing oz. šikaniranje, tovrstne situacije pomembno vplivajo na duševno zdravje naših otrok.

Strokovnjaki potem začnejo govoriti o sekundarnih težavah na področju vedenja in čustvovanja, ponekod celo o motnjah.

Tisti najslabše prilagodljivi z najbolj neustreznimi spodbudami v okolju na koncu pristanejo bodisi na psihiatriji ali v vzgojnih zavodih. Nihče pa se ne vpraša, zakaj.

Če si dovolimo pogledati še preko meja, je ta problem še bistveno bolj kolosalen.

Naši nevrorazlični otroci bodo namreč nekoč odrasli in bodo imeli delodajalce in sodelavce.

Zgodovina se bo ponavljala. Izzivalci bodo izzivali, nevrorazlični bodo eksplodirali ali implodirali. Sledili bodo disciplinski ukrepi in odpuščanja. Ali obisk psihiatrije. Morda celo zapor, odvisno od eksplozije. Če bi se šli Ameriko, bi imeli Bowling za Colombine.

https://www.theguardian.com/society/2019/jun/03/mental-illness-is-there-really-a-global-epidemic

Mislim, da je čas za korenito ozaveščanje in aktivizem na področju šikaniranja in posledic za duševno zdravje nevrorazličnih posameznikov!

“Izobraževanje stane. Nevednost tudi.” (C. Moser)

Jaz osebno imam dovolj tega, da vsesplošno govorimo o nizki zaposljivosti ali nezaposljivosti naših otrok. O tem, kako je nevrorazličen posameznik psihiatričen in ne o tem, da potrebuje pomoč in podporo.

Netimskosti v timih, ki so segregacijsko naravnani. Osamljen primer med rajo, ki nima pojma, kaj s svojo anti-inkluzijo počne. Kakšne stiske povzroča. Načrtno (jaz temu rečem sadistično) ali nenačrtno (recimo temu ignorantsko).

Še huje pa je, da recimo naši aspiji strokovno vse brezhibno naredijo in se držijo vseh možnih napisanih pravil, nato se jim očitajo neprimerni odnosi zaradi težav s prilagajanjem mainstreamu in neupoštevanja nenapisanih pravil.

Gladiatorska arena se enostavno preseli v pisarne, zbornice ali druga delovna okolja.

Zakonodaje, ki bi jih ščitila, ni! Sindikati pomagajo, če ni že zatečeno stanje. Pri naših nevrorazličnežih je stalno zatečeno stanje!

Pravilniki o postopkih pri mobingu in zlorabah so napisani za napadalce oz. izzivalce, če mene vprašate 😔.

Govorila sem s kar nekaj nevrorazličnimi odraslimi in imajo podobne zgodbe. Sprehajanje od službe do službe, netimskost, pritiski, mobing.

Na koncu gredo raje v odprtje SP. To lahko za sabo prinese še večjo obremenitev, boj za golo preživetje.

Pa je segregacija rešitev?