Združenje Bodi zdrav 2.0

Ponovno smo se udeležili rehabilitacijskega vikenda pod okriljem združenja Bodi zdrav.

Dragi Danilo! Srčna hvala za tele vikende. Meni napolnijo baterije, moji otroci uživajo v kopanju, ni nam treba skrbeti za nič. Pa še pockrljaš nas z delavnicami za starše.

Delavnica z Vesno in Robijem iz društva SNOP je bila katarzična. Malo smo se spihali, precej zamislili in na koncu naredili načrt, kako izboljšati našo kvaliteto življenja. Skrb zase pred skrbjo za druge…

To je mantra, ki je starši, sploh pa starši otrok s posebnimi potrebami, NE POZNAMO. Razumemo sicer racionalo, da smo lahko dobri starši samo, če smo vsaj malo spočiti. Vse drugo je nam nepredstavljivo.

Kot smo na delavnici med drugim ugotovili, je naš največji problem pretirana zagnanost za delo, za pomoč našim otrokom ali za kaj drugega, kar iz nas izčrpa še zadnje atome energije.

Jaz sem večno v pogonu in večno izčrpana. Včasih od bojev z mlini na veter, včasih od mojih mini projektov (družinskih, službenih, družbenih in društvenih). Pri slednjem sledi prijetna izčrpanost po opravljenem delu. Mlini na veter so druga zgodba, zgodba zaradi katere bi si včasih najraje naredila kar lobotomijo, da bi na tovrstne probleme in izzive lahko takoj pozabila.

Vesna in Robi sta nas naučila, da se ustavimo. Najprej se moramo vprašati, kdo ali kaj nam ne dovoli, da se sprostimo. Ali ne moremo ali ne smemo? Zakaj ne smemo? Kaj naredimo za lastno sproščanje? Kje smo dobili te vzorce reševanja problemov in sproščanja? Kje je naš notranji otrok?

Fenomenalno! Saj to pomisliš, a ti nihče ne postavi tako direktnega ogledala. Nihče ti ne da replike na tvoje izgovore, zakaj se ne sproščaš. Zakaj ne prebereš dobre knjige, greš na sprehod s psom ali brez, greš na nepozabno potovanje ali na koncert?

Moj odgovor je še vedno: “Ne vem!” Vem, da rabim sproščanje, vem kako to doseči, a si to premalokrat dovolim. Moram se naučiti reči kot babica moje prijateljice Mete, ko ima dovolj obiskov: “Pridite pogledat naše nove kante za smeti in za sabo zaprite vrata!”

Ja, moram se naučiti reči: “DOVOLJ. Zdaj bo čas samo zame!”

Moj mož mi zadnje čase pogosto očita, da sem že pretirano egoistična. Potem se spičiva. Na koncu, ko se uspeva umirjeno pogovoriti, mu rečem, naj bo še on bolj egoističen.

Njegov odgovor je: “Če si že ti, ne morem biti še jaz! Kdo bo pa za otroke skrbel?!”

Moj odziv je takoj: “Oni sami! Saj so dovolj stari! Najina naloga je, da imajo streho nad glavo in hrano na mizi. Da jim vsak dan poveva, kako jih imava rada in jih vprašava, kako so, kaj so lepega tisti dan doživeli, za kaj so hvaležni. Vprašava, kaj slabega so doživeli in kako bi lahko to v bodoče nadzirali, odpravili, s katero strategijo bi si lahko pomagali.”

Glede slednjega je udeleženka na delavnici zelo lepo rekla: treba je uporabiti” “Predlagam ti…” namesto “Naredi to in to!”

Združenje Bodi zdrav skrbi za zdravje nas vseh, sploh pa za naše mentalno zdravje!

Draga moja družina Koren in vaše združenje – hvaležna sem, ker ste v našem življenju 😘! Hvala vam za vse!