Dobesedno razumevanje

Tisti, ki me poznate, veste, da sem brez dlake na jeziku. Direktna, odprta, včasih še preveč iskrena.

Pogosto prihajam tudi v konflikte zaradi šumov v komunikaciji na račun mojega dobesednega razumevanja.

Če mi kdo reče, da ne smem nečesa početi, to razumem kot prepoved. Ne kot nasvet. Nikakor pa ne kot nekaj, kar rečeš spotoma, pa tega ne misliš za prav.

Prenesen pomen v literaturi razumem. Sem se počasi naučila. Včasih kakšno primerjavo ali metaforo slabo uporabljam, v manj primernem kontekstu, a to je bolj poredko. Moje knjigožerstvo v najstniških letih mi je dalo dober besedni zaklad, vzor moje artikulirane mame pa še boljšega.

Še bolj kot s prenesenim pomenom imam težave s sarkazmom in manipulacijo. Sarkazem vidim povsod, manipulacijo tudi. In se razpištolim.

Več ljudi mi je modro svetovalo, naj skušam razumeti tudi drugo plat. Naj ustavim konje! Naj že končno razumem, da moja nevrorazličnost ni enostavna za druge. Moram se tudi jaz prilagoditi in ne le zahtevati od okolice, da se prilagodi meni.

Imajo vsekakor prav. Vendar imam tukaj tudi pomislek. Vso življenje sem se prilagajala, nikjer nisem smela biti takšna kot sem (z izjemo v skupini mojih čudovitih izjemnežev – tam si drznem biti jaz jaz).

A ne bi bil že čas za sprejemanje in spoštovanje nevrorazličnosti?

Tisti, ki podobno doživljate kot jaz, veste o čem govorim. O kognitivni energiji, ki jo porabiš za odnose. Za detektivsko delo, kaj si spet narobe naredil oz. kako se v naprej izogniti konfliktom.

Jaz sem v tovrstni detektivski službi non-stop. Doma, v službi, na igrišču, na potovanju, itd. Povsod moram premisliti, kako se odzvati, da ne bo druga stran huda, da ne pride do šuma v komunikaciji.

Prvi očitek je že, da grdo gledam. Da ne gledam v oči. Sploh ko sem jezna, takrat gledam v tla ali mimo ljudi. Tem ljudem skušam razložiti, da grdo gledam, ko razmišljam o odgovoru, ne pa zaradi njih. V oči jih ne gledam, ker se počutim nelagodno, ne vem, kam gledati.

Redko kdo to razume. Zanje sem grozen, prepirljiv človek.

Pa če se dotaknemo še besede ‘prepirljiv’. Ja, res sem prepirljiva, saj povem direktno, kaj me moti. Se umaknem stran od osebe, ki mi smrdi po cigaretah in alkoholu, saj lahko v par sekundah zaradi izjemne preobčutljivosti na vonj dobesedno bruham (v prenesenem pomenu bruham že prej). Se zoperstavim bullyem in jim glasno povem, da oni nimajo prav. Tudi, ko to pomeni sredstvo za nadaljnje šikaniranje in pritožbe.

Manipulacije nisem zmožna. “What you see is what you get!” Ko mi kdo ali kaj ni všeč, bo to več kot očitno.

Ok, zmorem recimo manipulacijo v smislu zahtev, da se upoštevajo etični standardi in zakonodaja. Če temu sploh lahko rečemo manipulacija. Jaz temu rečem raje boj za pravice.

Slovenceljske manipulacije pa ne zmorem in ne znam izvajati. Niti je nočem znati. Zahrbtnost, preračunljivost in zrcaljenje lastnih lastnosti na druge z namenom, da bi drugega očrnili… Ti pojmi ne obstajajo v mojem besednjaku. Tudi ne vidim potrebe, da bi!

Moj blog je bil v svojem obstoju od jeseni 2017 dvakrat cenzuriran, dve objavi sem morala po nasvetu pravnikov zbrisati. Določene osebe so se pritožile in mi grozile z ukrepi, ker po njihovem mnenju v blogu udriham po njih. Pa ni bilo omenjeno nobeno ime. Zapisana so bila samo moja občutenja in stiske. Moja interpretacija konfliktov, v katerih se lahko kdor koli znajde.

Obtožili so me šikaniranja in manipulacije. Jaz pa sem ostala odprtih ust. A sem na napačnem planetu?

Ob takšnih manevrih sem sila žalostna. Vsekakor pa se počutim šikanirano. Morda situacijo preveč konkretno, dobesedno razumem, vendar… Jaz občutim te obtožbe kot šikaniranje. Kot kršenje osebne integritete in svobode govora.

Če se kdo najde v mojih zapisih, je to njegov problem. In njegova slaba vest.

Včasih me ima, da bi si na čelo napisala: “Sem nevrorazlična, pojdi stran in me pusti pri miru!”

Zakaj za v**** se morajo nekateri Slovenceljni tako ukvarjati z mano? A ne moremo enostavno koeksistirati? Jaz bom živela svoje življenje in se ne bom vtikala v tujega! Naj oni živijo svojega brez mene.

V tuje življenje se izjemoma vtikam le pod par pogoji:

– ko me za to prosijo (želijo strokoven nasvet),

– ko je to del mojih službenih dolžnosti (delo s celo družino in njihovo okolico, ne le z otrokom) in

– ko drugače res ne gre in pride do invazije, do nedopustnega vtikanja, vmešavanja v moje življenje oz. v življenje moje družine.

Moje dobesedno razumevanje mi pove, da se to ne dela.

Razumem in se popolnoma strinjam, da imajo drugi pravico do avtonomije. Lepo prosim, da mi razložite dragi Slovenceljni – kdaj bom pa jaz dobila pravico do svoje avtonomije? NIKOLI! Ker ima vsak Slovencelj samodržno pravico, da to mojo pravico krati.

Pa smo spet tam!