Post mortem

Zadnje dni precej razmišljam o smrti in o tem, kakšno zapuščino bi zapustila.

Ne me narobe razumeti, vse je ok. Le zdravje me malo heca, vračajo se moji mini ishemični napadi.

Moj oče je umrl zaradi možganske kapi v isti starosti kot sem trenutno jaz. Če preguram še naslednje 4 mesece, sem ga premagala. Sem pa glede doživljanja stresa njegov copy-paste…

Moj trenutni stres ne govori temu v prid. Hitro se razburim, prehitro pridem v intenziven stres. Potem pa nase dodatno navlečem še ves BS, vso slovenceljstvo in postanem tnalo, po katerem se vsak čuti dolžan udrihati.

Za kratek čas sem se uspela znebiti vseh Slovenceljnov v mojem življenju. A kaj, ko moraš z nekaterimi, hočeš-nočeš, koeksistirati in soustvarjati.

Najbolj hecni pa so tisti, ki mislijo, da jim moja energija pripada. Pripada jim, da garam zanje, oni pa bodo skušali polizati smetano. Pripada jim, da moj pot, prekurjeno energijo in neprespane noči kritizirajo ob prvi priložnosti.

Še bolj hecni so tisti, ki menijo, da bodo lahko s palico udrihali po meni in jim bom to še naprej puščala. Jok brate, odpade. Bullyev sem v življenju dala skozi na desetine, ne puščam se jim več!

Najbolj hecni pa so Slovenceljni, ki mislijo, da bom pohlevno delala zanje po tem, ko me bodo s palico pretepali znova in znova. Pa kam smo prišli?

Moja zapuščina je moja čudovita družina. In to je to. Potem so prijatelji. Moje službene in društvene družine so nato daleč na tretjem mestu.

Kdor misli, da se bom ubijala in stresirala za nekoga, ki ni niti na prvih treh mestih, naj presodi o svojih čustvenih in socialnih kompetencah!

Med izjemneže sprejemamo izjemneže. Torej ljudi, ki znajo zapustiti svojo zapuščino. Pozitivno zapuščino, dobro prakso.

Smo inkluzivni za vse podobno misleče in ekskluzivni za Slovenceljne. Enostavno kot pasulj!