Konec šikaniranja

Kako se upreti bullyem? To je moje večno vprašanje.

Bullyi se zelo radi nalepijo name in na moje družinske člane. Na čelu nam piše: “Spravljaj se name!”

Že od mojih prvih bullyev, iz šole dalje, se ne pustim.

Najprej skušam ignorirati in upam, da se bodo naveličali. Če to ne deluje, grem v napad.

Na prvi stopnji napada se soočim z njimi. Javno, naj še drugi slišijo, da imam dovolj cohones in se jim upiram.

Potem je vse odvisno od okolice. Največkrat okolica podpre bullya z dvema manevroma:

– z repom med nogami opazuje iz ozadja, me sicer podpira potiho, javno pa se postavi na stran večine,

– se pridruži šikaniranju: “kamor je šel bik, pa naj gre še štrik” – čisto po slovenceljsko.

Redko okolica podpre šikaniranega. Kljub temu, da je šikaniranje javna skrivnost. Kljub temu, da je protizakonita.

Naslednja stopnja, do katere do sedaj še nisem prišla, je prijava pristojnim organom. Mogoče bo treba to kmalu izvesti.

Zadnja stopnja pa so civilna obračunavanja. “You hit me, we hit you!” Civilne tožbe itd. Naša zakonodaja sicer še ni pripravljena na to – morda pa bo kmalu.

“Fight or flight” je edini pristop, ki je možen pri soočanju z bullyi. Tako jaz to zaznavam. Kaj pa vi?

P.S.

https://svetkapitala.delo.si/kariera/podkast-pogumni-so-vidni-zato-so-pogosteje-tarce-opravljanja-nevidnih-strahopetcev-196203