Kruta realnost posebnih potreb v trenutnem sistemu

Včeraj sem se skregala s kar dvema pedagoškima delavkama, ki sta mi na vsak način hoteli dati vedeti, da nimam pojma o vedenjsko-čustvenih težavah in o MAS.

Nekateri šolniki menda vse vedo, MAS je prenapihnjen in preveč moderen za diagnosticiranje! Da dobijo starši čim več denarja in ostalih pravic…

Otroci s težkimi prilagoditvenimi težavami po njihovem mnenju sploh nimajo težav in sem jaz čauhnjena, ker jim to razlagam.

Koliko nas vzgojitelji, učitelji sploh poslušajo – starše, specialne pedagoge itd.? Kako pogosto minimalizirajo probleme, potem pa je kar naenkrat ogenj v strehi, ko otrok končno izbruhne? Verjemite mi, ko izbruhne, bomo prvi klicani na pomoč…

Moje robantenje čez šolnike je odraz moje včerajšnje stiske. Veliko šolnikov in strokovnih delavcev v zdravstvu, sociali itd. je super in imajo posluh za nevrorazlične, tudi za MAS.

Žal pa niso v večini, zaradi česar mene tako kot starša ade hade aspi sina in kot specialnega pedagoga s kar nekaj kilometrine in z raznimi titulami, tudi s področja MAS, pošteno pogreje. Sploh, ko se dvomi v moje predloge, pobude k soustvarjanju, k spreminjanju vrednot za potrebe sprejmanja nevrorazličnosti…

Strokovnjaki, ki delate z MAS, dajte se že enkrat okužiti z razumevanjem, sprejemanjem itd. Samo pomislite na izjemnega avtista (Kerry Magro), ki je ravno pred kratkim doktoriral, čeprav so zanj v stroki rekli, da ne bo nikoli nič iz njega…

P. S. Komentarji na FB

• mama predšolskega otroka

“Ne koliko me poslušajo, ta teden sem jasno videla kje je problem. Nepoznavanje, strah, predsodki, nerazumevanje… Pa še kaj.

Ko so imeli festival, moj sin ni nastopal, čeprav je spremljevalka ponudila odlično vlogo zanj, ki bi pasala v kontekst in tud k njegovem tekanju v krogu. Pa so rekle takoj ne. No mi smo šli na festival. Ko smo prišli v dvorano, mi je zbežal na oder in za oder, tako da je prišel ven s svojo skupino, ki je prva nastopala. Pred celotno dvorano so se pokazale v pravi luči. Videlo se je namreč razločno, ko mi je ena vzgojiteljica besna rekla: “odpelji ga stran”.

Naslednjič so ga pa vzele s sabo, le da je bila spremljevalka z njim in videlo se je, kako nežno ga je pospremila na koncu z odra. Da ne omenjam, da je bil pred leti v otroški posteljici z ograjico zaprt, da ni motil programa. Kasneje pa so to reševale z odmiki v kabinet in izolacijo.

Zdej, ko ima končno spremljevalko se je spremenil kot noč in dan, napreduje na vseh nivojih in nobenega otroka ni več ugriznil. Pa spremljevalka nima vzgojiteljske izobrazbe. Res sem hvaležna zanjo, ker sem drugače resno razmišljala o izpisu. Drugega vrtca pri nas ni… Šele naslednji kraj, ki je 20-30 minut stran. Mimogrede, za spremembo je bil potreben le 1 mesec – komaj toliko časa ima to spremljevalko!”

• komentar izjemne učiteljice, ki dovoli objavo, da se zavedamo obeh plati medalje… Se popolnoma strinjam z njo 🙏

“Včasih se počutim slabo, ko imam občutek, da se udriha po šolnikih… Gre za inkluzijo, ki je daleč od tega, kakršna naj bi bila, daleč od pogojev, ki so bili obljubljeni.

Vsaka šola ima primer otroka s posebnimi potrebami, ki ne sodeluje pri pouku… Starši in otrok preprosto povedo, da določenih stvari ne rabi delati, ker mu piše tako piše v odločbi. Žal današnji starši pri mlajših otrocih velikokrat prelagajo odgovornost, ko dojamejo (4., 5. razred) je malo pozno. Jih otrok nadvlada.

Mislim, da samo z enostransko debato nič ne dosežemo. Potrebna je korenita sprememba. V razred dobim otroka, ki ga starši ne zmorejo več obvladati. Vse je na meni – starši ne sodelujejo, ampak samo prelagajo.

Zmanjšanega normativa ni več. Natrpan učni načrt, ogromno birokracije, sestankov (za takega otroka), plus ostali otroci, ki si tudi zaslužijo… a za njih kdaj sploh nimaš več.

Skratka, naš šolski sistem rabi prenovo, upam da bo tudi to zajela. Pa starše je treba na vzgojo poslati.

Toliko, da dobite se malo krutega drugega pogleda. Se zavedam, da tudi staršem ni lahko, ne zanemarjam tega dejstva.

Od učiteljev se pričakuje, da vse zmoremo in vse znamo. A ko kaj povemo, hitro slišimo, da nismo strokovnjaki, ki bi to lahko rekli. In res nismo, vidimo pa!

Pa tudi nikoli ni dovolj izobraževanj v tej smeri. Ker je razredni pouk preveč razširjen že v osnovi. Samo dodaja se. Poleg tega pa je pri novodobnih generacijah prišlo se preveč osnovne vzgoje v šolo. Morda je kaj bilo že včasih tako, a odnos staršev je bil drugačen. Danes pa🤔….

Pa lep dan in uspešno osveščanje in poslanstvo!”

• Maja Volk

“Točno tako… in potem kaj rečeš in si najhujši, ker itak samo zagovarjaš te nevzgojene razvajence! Če kdo, bi prav pedagoški delavci (sem sodim tudi sama) morali imeti izjemen posluh in sposobnost sprejemanja… ne bom spet napisala drugačnosti, ker ne maram definicije normalnosti… normalnosti ni! Vsi smo drugačni, enkratni in neponovljivi. Obstajajo samo boljši ali slabši pogoji, v katerih vsak od nas živi, funkcionira, se razvija. In prav to bi moralo biti najpomembnejše vodilo v sodobni pedagogiki… omogočiti okolje, da vsak posameznik z vsemi svojimi značilnostmi optimalno napreduje in ob tem ohrani svojo identiteto in integriteto… brez etiketiranja in predsodkov. PIKA!”