Zgodnje odkrivanje aspijev

Zadnje tedne se ukvarjam predvsem z zgodnjim odkrivanjem aspijev. Začelo se je s pripravami na predavanje, ki sem ga imela prejšnji teden v Mariboru na temo pomoči in podpore otrokom z MAS doma in v vrtcu.

Vzporedno smo v službi imeli naval 3-4 letnikov kjer sem opredelila aspi sum (diagnozo postavi lahko le zdravnik oz. klinični psiholog). Otrok, ki še do pred kratkim ne bi tako hitro prišli do takšne ocene, ker bi morali čez celotno proceduro usmerjanja na bolj specializirane ustanove. Sedaj pa lahko uberejo hitrejšo pot preko Razvojnih ambulant in njihovih Centrov za zgodnjo obravnavo. Mimogrede, povprečna starost ob pridobitvi aspi diagnoze v Sloveniji je 7 let…

Tretji ruker pa sem imela doma, kjer naša pupa postaja vedno bolj podobna svojemu ade hade aspi bratcu. Včeraj sem šla na pogovorne urice in so tudi tam našteli par ade hade aspi znakov. Seveda se nismo pogovarjali o nobenih diagnozah, mene pa je zvilo.

Zvilo do te mere, da sem šla takoj pisat kolegici v Ambulanto za avtizem in sorodne motnje, če slučajno pretiravam, če sem preveč okužena in povsod vidim aspije.

Zvečer sem se zavlekla v kopalnico in zjokala. Zjokala, ker sem spet na tem nivoju strahu in negotovosti. Mož mi je rekel, da pretiravam. Sploh pa pravi, da ne razume, zakaj kompliciram glede morebitne aspi etikete. Saj imamo enega super aspija že doma! Pa verjetno aspi mamo, ki je aspi “specialist” kot specialni pedagog.

Jaz pa sem ob tem še bolj zagnala paniko. Ja, še enega aspija! Panika ni bila zaradi etikete, ampak zaradi bodočih stisk, ki bi jih lahko moja pupa imela. Sedaj so njene stiske majhne, potem bodo pa vedno večje. Samo upajmo, da jih bo pregurala bolje kot njena mama.

Vsekakor podpiram zgodnje odkrivanje. A staršem je to v veliko breme. Ne vem, kdaj je lažje sprocesirati, da je tvoj otrok drugačen – že v vrtcu, ko znaki še niso tako izraziti ali kasneje v šoli.

Sina smo sprocesirali v šoli in naredili praznovanje ob postavitvi diagnoze, ker smo čutili olajšanje. Pri hčeri tega olajšanja ob morebitni diagnozi ne bom čutila. Ker diagnoze nočem.

Razumem moje starše v službi, ki ta trenutek gredo skozi podoben proces. Psihično se tudi pripravljam še na nekaj staršev, ki jim bom morala pomagati iti skozi ta proces v naslednjih tednih, mesecih.

Ko kot starš slišiš diagnozo, se ti lahko svet odpre ali podre. Če se ti podre, moraš iti skozi vse stopnje žalovanja, žalovanja za podobo nevrotipičnega otroka, ki si jo imel.

Če se to zgodi v otrokovem zgodnjem otroštvu, je po eni strani lažje, ker je podoba nevrotipičnega otroka trajala manj časa, hitreje bo otrok tudi dobil ustrezno pomoč in podporo, ki jo potrebuje.

A kaj ko smo starši samo krvavi pod kožo in še posebno v predšolskem obdobju nagnjeni k pretirani racionalizaciji (“saj bo”, “saj je samo razvojno”, “doma je vse bp”). Šola nas postavi bolj na realna tla kot vrtec. Pa tudi strokovnjaki v zdravstvu in svetovalna služba v vrtcih so v predšolskem obdobju bolj previdni, da res ne bi prehitro ožigosali, dali napačno etiketo.

Za mojo pupo kot mama močno želim, da se motim in preveč kompliciram. Kot strokovnjak pa vem, da je to potrebno.

Vem, da ji bo v življenju nekoliko težje ne glede na etiketo. Nekatere šibkosti, znaki so, ki s seboj prinesejo tudi določene izzive. Bo pač igralka kot njena mama, imela bo par prijateljic, kdaj bo kaj narobe razumela. Perfekcionizem in pedantnost jo sicer že sedaj ovirata, jo bosta pa gnala tudi naprej, da bo lahko izkazala svoja močna področja in izjemnosti!