Dvojno izjemni v odrasli dobi – vedno le družice in tarče za druge

Ko se pogovarjam z dvojno izjemnimi odraslimi ljudmi s specifičnimi primanjkljaji, s t.i. nevrorazličnimi ljudmi (aspiji, ade hade, osebe z dis* itd.) pogosto dobim podobno povratno informacijo:

“Vedno sem družica in nikoli nevesta!”

Raziskave so pokazale, da nevrorazlični izjemneži kljub svojim visoko povprečnim in nadpovprečnim kognitivnim sposobnostim dosegajo nižje ravni pri izobraževanju, zaposlovanju in napredovanju kot njihovi nevrotipični vrstniki.

V praksi to pomeni, da kljub svojim kompetencam nimajo služb ali so na nižjim mestih, kot bi bilo za pričakovati. Družba jih ne zna ceniti, ne zna izkoristiti njihovih izjemnih potencialov.

In kaj je še najhuje – vedo, da so sposobni, a drugačni, zato so lahka tarča za šikaniranje.

Srce se mi para, ko vedno znova slišim tovrstne zgodbe. Celo otroštvo in mladost so se morali boriti, ker niso bili tipični. Obljubljali smo jim, da bo potem bolje. Da se bo vse odprlo, ko bodo enkrat našli svojo nišo.

Nekateri jo najdejo in so zgodba o uspehu. Vendar takšnih izjemnežev je le za na prste prešteti. Drugi se izgubijo v poplavi povprečnosti.

Žal prepogosto tudi v prijemu bullyev, ki krojijo njihovo usodo. Tako kot v vrtcu in šoli, se najdejo bullyi v službi. Tudi taki bullyi, za katere nikoli ne bi rekel, da so, a jih čredni nagon k temu pripelje.

Nevrorazlični ljudje se s tem soočajo na različne načine. Tisti iznajdljivi gredo v samozaposlitev. Malo manj iznajdljivi se sprehajajo od službe do službe. Slabo iznajdljivi ostajajo v nespodbudnem okolju, kar počasi načenja njihovo psihosomatsko stanje. Neizdnajdlivi pa so v najboljših primerih le brezposelni. Pri številnih se sprožijo tudi različne težave pri zdravju, še posebno na področju duševnega zdravja.

Rekli boste, da sem preveč črnogleda. Moj namen ni, da vam rečem, kako je vse grozno – sploh ne.

Moje sporočilo je, da niste sami!

Veliko nevrodrugačnih doživlja podobno kot vi. Združite se, se pogovarjajte, izlijte svojo dušo! Kar je pa še najbolj pomembno, poiščite rešitve! Le enkrat se živi. A je vredno, da se življenje preživlja v stiski in osamljenosti? NE!